Sklep Cp 22/2009

Jedro

V procesni javni red Republike Slovenije spada pravica do kontradiktornega postopka kot izraz pravice do enakega varstva pravic. Prepoved zlorabe pravic oziroma načelo poštene uporabe pravic pa je temeljno načelo tako procesnega kot materialnega prava in tudi temeljno moralno načelo. Kot tako prav tako sodi v javni red Republike Slovenije in učinek priznanja odločbe, ki jo je predlagatelj dosegel z zlorabo pravic, posledica katere je bila tudi kršitev pravice kontradiktornosti nasprotnega udeleženca, bi bil v nasprotju s procesnim javnim redom, ki zapoveduje pošteno uporabo pravic strank v postopku.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdita izpodbijana sklepa.

Obrazložitev

1. Predlagatelj je predlagal priznanje dveh odločb Deželnega sodišča Berlin, Zvezna republika Nemčija, in sicer zamudne sodbe, opr. št. 33.O.59/01 z dne 27. 9. 2001 in sklepa, ista opravilna številka z dne 5. 11. 2001.

2. Sodišče prve stopnje je najprej s sklepom 10. 10. 2008 obe odločbi priznalo, nato pa na ugovor nasprotnega udeleženca s sklepom z dne 16. 6. 2009 sklep o priznanju razveljavilo in predlog zavrnilo. Na predlog nasprotnega udeleženca je sodišče prve stopnje predlagatelju s sklepom z dne 22. 7. 2009 naložilo, da nasprotnemu udeležencu plača odmerjene stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Zoper oba sklepa se je predlagatelj pravočasno pritožil iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Navaja, da je bil nasprotni udeleženec vsaj s sklepom I R 33/2003 z dne 28. 10. 2005 seznanjen z izdajo zamudne sodbe in je tako vsaj od tedaj imel možnost, da bi zoper zamudno sodbo uveljavljal ustrezna pravna sredstva pred pristojnim sodiščem v Berlinu. Navedbe in ugovori nasprotnega udeleženca v tem postopku so torej v nasprotju z njegovim prejšnjim postopanjem oziroma opustitvijo. Sicer pa niso izkazane ovire za priznanje iz 100. člena Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (v nadaljevanju ZMZPP). Nasprotnemu udeležencu je bila dana možnost sodelovanja v postopku pred sodiščem v Berlinu. Sodna pisanja so mu bila vročena s fikcijo, ki je primerljiva z ureditvijo v slovenskem pravu. Zato ni mogoče trditi, da je bila vročitev sodnih pisanj opravljena v nasprotju z javnim redom RS, še manj pa, da bi predlagatelj zlorabljal svoje procesne pravice. Zloraba se ne more domnevati in bi morala biti konkretno izkazana oziroma dokazana. Predlagatelj je postopek pred sodiščem v Berlinu sprožil v dobri veri, da bo nasprotnemu udeležencu omogočena udeležba v postopku. Zgolj dejstvo, da naj bi imel nasprotni udeleženec v spornem času prijavljeno stalno prebivališče v Sloveniji, ne izkazuje, da v tem času ni bil dosegljiv sodišču v Berlinu oziroma da ni v tem času bival tudi v Nemčiji oziroma se kako drugače tam zadrževal. Nasprotni udeleženec je tako državljan RS kot ZRN in bi moral kot državljan ZRN prijaviti svojo odsotnost iz države. Sodišče prve stopnje ni izvedlo vseh predlaganih dokazov niti ni obrazložilo zavrnitve predlagateljevih dokaznih predlogov. Napačno je ocenilo listine iz spisa Deželnega sodišča v Berlinu, predlagatelju pa ni omogočilo, da bi se ob zaslišanju o teh listinah konkretneje izjavil. Predlagatelj ni zlorabil procesnih pravic v postopku pred Deželnim sodiščem v Berlinu, saj je večkrat predlagal, naj se vročitev nasprotnemu udeležencu opravi tudi po diplomatski poti ter pri tem navedel celo njegov naslov v Sloveniji. V postopku pred sodiščem v Berlinu je torej storil vse, da bi se sodna pisanja nasprotnemu udeležencu lahko vročila. Sodišče v Berlinu pri vročanju ni postopalo nezakonito. V skladu z določbami nemškega procesnega zakona so bila pisanja pravilno vročena, takšen način vročanja pa ne nasprotuje javnemu redu v RS. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo 96. člen ZMZPP, ko je dokazno breme za ugotovitev dejstev, ki so lahko ovira za priznanje, v bistvu prevalilo na predlagatelja. Nasprotni udeleženec ni dokazal napake na zaznamku zamudne sodbe, iz katerega izhaja, da mu je bila sodba pravilno vročena. Potrdilo o pravnomočnosti se po 95. členu ZMZPP presoja po pravu države, v kateri je bilo izdano. Predlagatelj je tožbo lahko vložil tudi pred nemškim sodiščem, upoštevajoč tam veljavno procesno zakonodajo in zadnje znano prebivališče nasprotnega udeleženca v Nemčiji. V pritožbi zoper sklep o stroških predlagatelj navaja, da stroški postopka zaradi nepravnomočnosti sklepa o zavrnitvi priznanja še niso dospeli. Predlaga, naj vrhovno sodišče prvi izpodbijani sklep spremeni tako, da ugodi predlogu za priznanje tujih sodnih odločb, podrejeno pa, da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, sklep o stroških pa naj razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje po pravnomočnosti sklepa o predlogu za priznanje tujih sodnih odločb.

4. Pritožba je bila po 111. členu ZMZPP v zvezi četrtim odstavkom 31. člena Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP) vročena nasprotnemu udeležencu, ki nanjo ni odgovoril.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Predlagatelj sam ugotavlja, da je Uredba Sveta (ES) št. 44/2001 o pristojnosti ter priznanju in izvršitvi sodb v civilnih in gospodarskih zadevah začela veljati šele po izdaji odločb, katerih priznanje želi doseči v tem postopku. Ker se po prvem odstavku 66. člena ta uredba uporablja samo za pravne postopke, ki so bili začeti, in za listine, ki so bile uradno sestavljene ali registrirane kot javne listine potem, ko je začela uredba veljati, se, kot je v izpodbijanem sklepu pravilno pojasnilo tudi sodišče prve stopnje, v obravnavanem primeru za priznanje tuje sodne odločbe uporablja ZMZPP (obe odločbi sta bili namreč izdani v letu 2001, uredba pa je začela veljati 1. 3. 2002). ZMZPP pa priznanja tuje sodne odločbe, izdane v odsotnosti toženca, ki mu ni bila vročena listina o začetku postopka, ne pogojuje z začetkom postopka za izpodbijanje sodbe, če je toženec imel to možnost (pogoj iz 2. točke 34. člena uredbe). Kolikor se torej predlagatelj sklicuje na pogoje za priznanje, ki so v uredbi urejeni drugače kot v ZMZPP, je takšno njegovo sklicevanje že iz tega razloga neutemeljeno.

7. S trditvami, da sodišče prve stopnje ni izvedlo vseh predlaganih dokazov, ni obrazložilo zavrnitve predlagateljevih dokaznih predlogov ter predlagatelju ni omogočilo, da bi se ob zaslišanju konkretneje izjavil o listinah iz spisa Deželnega sodišča v Berlinu, predlagatelj uveljavlja kršitev njegove pravice izjavljanja, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 37. členom ZNP in 111. členom ZMZPP. Ker pa na to kršitev sodišče ne pazi (več) po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), se izkažejo njegove trditve za pavšalne, pa tudi neutemeljene. Predlagatelj namreč ne navaja, katerih njegovih dokaznih predlogov naj bi sodišče prve stopnje ne navedlo, pregled spisa pa pokaže, da dokaznih predlogov (razen potrdila MNZ o sedanjem prebivališču nasprotnega udeleženca) sploh ni podal. Nadalje ni navedel, o katerih listinah iz spisa Deželnega sodišča v Berlinu se ni mogel izjaviti. Vse listine so bile v spis predložene in ob vročitvi vlog nasprotnega udeleženca je imel predlagatelj možnost, da se o njih izjavi. Tega ni izkoristil, pa tudi predloga za zaslišanje (na katerem naj bi se po navedbah pritožbe o njih izjavil) ni podal. Po prejemu ugovora nasprotnega udeleženca (v katerem je ta natančno obrazložil način vročanja, vedenje predlagatelja za njegovo prebivališče v Sloveniji ter v dokaz priložil listine) je predlagatelj odgovoril, da je „pomembno le dejstvo, da je nasprotni udeleženec že s sklepom opr. št. I R 33/2003 z dne 28. 10. 2005 izvedel za izdajo zamudne sodbe...“ in bi „lahko uporabil vsa pravna sredstva, da se predmetna sodba razveljavi in sicer pred za to pristojnim sodiščem...“. Do nobenega v ugovoru navedenega dejstva se konkretno ni opredelil in ga ni zanikal. Ker tako odločitev ni bila odvisna od spornih dejstev, narok niti ni bil potreben (četrti odstavek 109. člena ZMZPP).

8. Predlagatelj vlaga pritožbo iz vseh razlogov, torej tudi zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Obrazloženo je že bilo, da s strani nasprotnega udeleženca zatrjevanim dejstvom ni oporekal, ni podal drugačnih trditev in ni predlagal dokazov. Očitek sodišču prve stopnje, da ni izvedlo vseh predlaganih dokazov (kar bi lahko imelo za posledico nepopolno ugotovljeno dejansko stanje) je zato očitno neutemeljen. Vse v pritožbi podane trditve o dejstvih so torej pritožbena novota, pritožnik pa ni izkazal, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti že v postopku pred sodiščem prve stopnje. Zato jih ni mogoče upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP in 111. členom ZMZPP). To velja za trditve o državljanstvu nasprotnega udeleženca, trditve, da bi moral kot nemški državljan prijaviti odsotnost iz države, da je bil na označenem naslovu v Nemčiji vendarle dosegljiv, in trditve, da je predlagatelj v postopku pred nemškim sodiščem navajal naslov prebivališča nasprotnega udeleženca v Sloveniji in celo predlagal vročitev na ta naslov. Drugi očitki, ki se tičejo dejanskega stanja, pa so povsem pavšalni (kot npr. da je sodišče prve stopnje napačno ocenilo listine iz spisa Deželnega sodišča v Berlinu). Tudi trditve o napačni prevalitvi dokaznega bremena na predlagatelja niso utemeljene – kot je bilo že navedeno, je dokaze predlagal le nasprotni udeleženec in v postopku dokazal, da ni živel na v tožbi označenem naslovu v ZRN, pač pa na predlagatelju znanem naslovu v Sloveniji.

9. Za pravilno materialnopravno presojo je tako odločilno naslednje relevantno dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje:

- nasprotni udeleženec od leta 1990 dalje ni več živel v ZRN, temveč v Sloveniji,

- predlagatelju je bilo to znano in znan mu je bil tudi naslov prebivališča nasprotnega udeleženca v Sloveniji,

- predlagatelj kot tožeča stranka v pravdnem postopku pred tujim sodiščem je navedel zadnji naslov nasprotnega udeleženca v ZRN in sodišču ni sporočil njegovega naslova v Sloveniji,

- vsa sodna pisanja v postopku pred Deželnim sodiščem v Berlinu (tožba, odredba o predhodnem pisnem postopku, zamudna sodba in sklep o stroških) nasprotnemu udeležencu niso bila vročena osebno, pač pa z razglasom na sodni deski ter objavo v tujem uradnem listu.

10. V zvezi s presojo materialnopravne pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje je treba najprej predlagatelju pojasniti, da sodišče prve stopnje njegovega predloga ni zavrnilo zato, ker bi naj bil sistem vročanja v Zvezni republiki v Nemčiji v nasprotju z javnim redom v Republiki Sloveniji; zato njegove tovrstne pritožbene trditve ne terjajo odgovora. Prav tako ne terjajo odgovora navedbe o nujnosti predhodnega izpodbijanja potrdila o pravnomočnosti, saj nasprotni udeleženec ni trdil, da bi to potrdilo ne bilo pravilno. Pritrditi je sicer treba predlagatelju, da Deželno sodišče v Berlinu pri vročanju ni kršilo procesnega zakona in pri vročanju ni postopalo nezakonito, vendar pa je pisanja vročalo na opisan način ravno zaradi ravnanja predlagatelja oziroma zaradi njegovega zamolčanja znanega naslova nasprotnega udeleženca v Republiki Sloveniji. Pravilen je tako zaključek sodišča prve stopnje, da je predlagatelj izdajo zamudne sodbe in sklepa o stroških postopka, katerih priznanje zahteva v tem postopku, dosegel z zlorabo pravice. Ne glede na to, da tuje sodišče pri izdaji odločbe ni postopalo nepravilno, pa tako teorija(1) kot sodna praksa(2) zastopata stališče, da je ovira za priznanje tuje sodne odločbe podana tudi, ko sicer ni bilo kršitve procesnih pravil države izvora, vendar pa je bila odločba izdana po postopku, ki je v nasprotju s slovenskih javnim redom.

11. Po določilu 100. člena ZMZPP se tuja sodna odločba ne prizna, če bi bil učinek njenega priznanja v nasprotju z javnim redom Republike Slovenije. Javni red predstavljajo tako določbe materialnega kot tudi določbe procesnega prava. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je očitno, da nasprotni udeleženec ni imel možnosti sodelovanja v postopku pred tujim sodiščem in to zaradi zlorabe pravic s strani predlagatelja. V procesni javni red Republike Slovenije nedvomno spada pravica do kontradiktornega postopka kot izraz pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS)(3). Prepoved zlorabe pravic oziroma načelo poštene uporabe pravic pa je temeljno načelo tako procesnega (prvi odstavek 11. člena ZPP) kot materialnega prava (npr. 7. člen Obligacijskega zakonika, 12. člen Stvarnopravnega zakonika) in tudi temeljno moralno načelo. Kot tako prav tako sodi v javni red Republike Slovenije in učinek priznanja odločbe, ki jo je predlagatelj dosegel z zlorabo pravic (zamolčanjem znanega naslova nasprotnega udeleženca), posledica katere je bila tudi kršitev pravice kontradiktornosti nasprotnega udeleženca (ker mu sodna pisanja niso bila vročena osebno, se ni mogel spustiti v obravnavanje in v postopku, v katerem je bila zoper njega izdana odločba, ni mogel sodelovati), bi bil v nasprotju s procesnim javnim redom, ki zapoveduje pošteno uporabo pravic strank v postopku. Odklonitev priznanja iz razloga po 100. členu ZMZPP je torej utemeljena.

12. Vrhovno sodišče je tako ugotovilo, da niso podani razlogi, ki jih navaja predlagatelj v pritožbi, in tudi ne razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP in 111. členom ZMZPP). Pritožba zoper sklep o zavrnitvi predloga za priznanje torej ni utemeljena, prav tako pa tudi ne pritožba zoper sklep o stroških, ki ga predlagatelj izpodbija zgolj kot posledico napačne odločitve o glavni stvari. Obe pritožbi je zato zavrnilo in potrdilo izpodbijana sklepa (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP in 111. členom ZMZPP).

---.---

Op. št. (1): Jerca Kramberger, Javni red pri priznanju in izvršitvi tujih sodnih odločb (s poudarkom na procesnih vprašanjih), Zbornik znanstvenih razprav Pravne fakultete v Ljubljani, 2005, stran 253.

Op. št. (2): Sklep VS RS Cp 7/2009 in Cp 8/2009

Op. št. (3): Tako npr. sklepa VS RS Cpg 4/2004 in Cp 17/2009.

Datum zadnje spremembe:

09.02.2022

Podobni dokumenti:

• Sklep Cpg 2/2007
• Sklep Cp 5/2003
• Sklep Cp 8/2006