Sodba II Ips 426/92

Jedro

Izločitveni zahtevek iz 32. člena Zakona o dedovanju je mogoče uveljavljati le, če ob zapustnikovi smrti obstaja kaj njegovega premoženja (zapuščina).

Tožnik, ki se je v postopku skliceval na določilo 32. člena Zakona o dedovanju in temu prilagodil tudi dejansko podlago tožbe in dokazne predloge (izločitveni zahtevek), v revizijskem postopku pa je začel zatrjevati, da ne uveljavlja izločitvenega zahtevka, temveč, da je z vlaganji pridobil "izvirno" lastninsko pravico, je s tem nedopustno spremenil tožbo (1. odst 190. člena v zvezi s 1. odst. 191. člena ZPP).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je do 1/2 solastnik nepremičnin vpisanih pod vl. št., vse k.o., zaradi vlaganj v premoženje pok. očeta in da sta toženca dolžna izstaviti ustrezno zemljiškoknjižno listino za vknjižbo njegovega solastninskega deleža. Zavrnilo je tudi podrejeni tožbeni zahtevek, da mu morata toženca plačati 3.000.000,00 din oz. protivrednost 166.207 DEM, z zakonitimi zamudnimi obrestmi do plačila. Ugotovilo je namreč, da tožnikovi prispevki in pomoč očetu niso bistveno povečali in izboljšali zapustnikovega premoženja. Zato niso izpolnjeni pogoji za izločitveni zahtevek iz 32. člena ZD.

Proti prvostopni sodbi so je tožnik pritožil.

Tožnikovo pritožbo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Pritrjuje zaključku prvostopnega sodišča, da v sporni zadevi niso izpolnjeni pogoji za izločitveni zahtevek iz 32. člena ZD, vendar iz drugih materialnopravnih razlogov kot jih navaja prvostopno sodišče. Pok. tožnikov oče namreč ob smrti ni imel nobenega premoženja in zapuščine po njem ni bilo; toženca nista dediča in spornega premoženja nista pridobila z dedovanjem. Izločitveni zahtevek pa se lahko uveljavlja le v razmerju do dedičev zapustnika, ki bi ali pa so z dedovanjem pridobili premoženje zapustnika. Tudi sicer je od časa vlaganj v očetovo premoženje do očetove smrti minilo kar 26 let; gre za tako dolgo obdobje, da ni mogoče govoriti o skupnosti, ki je tudi ena od predpostavk za izločitveni zahtevek; zatrjevana vlaganja pa tudi ne predstavljajo bistvenega prispevka k ohranitvi vrednosti premoženja. Tožnik bi lahko uveljavljal zahtevek na drugi dejanski in pravni podlagi v smislu ZTLR ali ZOR, vendar takšne druge dejanske in pravne podlage tožnik ni zatrjeval in dokazoval. Glede tožnikovih zatrjevanj, da je oče v izročilni pogodbi priznal svoje dolgove do tožnika, pa drugostopno sodišče zaključuje, da je prvi toženec kot prevzemnik premoženja in preživljalec odgovoren le za dolgove izročevalcev, ki so bili določeni v izročilni pogodbi, ki pa jih je toženec med pravdo že poravnal; za druge dolgove izročevalka odgovarja sama, za pok. tožnikovega očeta pa bi odgovarjali dediči, če bi bili.

Proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga revizijo tožnik. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga da revizijsko sodišče reviziji ugodi, sodbi sodišča prve in druge stopnje pa spremeni tako, da pritožbi ugodi in ugodi tožbenemu zahtevku oz, da obe sodbi razveljavi in vrne zadevo prvostopnemu sodišču v novo odločanje.

Revizijo utemeljuje z navedbami, da je tožbeni zahtevek ves čas postopka opiral na določila ZTLR in zatrjeval, da je z vlaganji pridobil lastninsko pravico na delu spornega premoženja. Njegov zahtevek ni zahtevek iz dednega prava, temveč "iz lastninske pravice". Sodišči sta uporabili napačen zakon. Tožnik ve, da v sporni zadevi izločitveni zahtevek ne more biti utemeljen, ker ne gre za zapuščino in ker je pridobil izvirno lastninsko pravico na premoženju, ki ga je sam ustvaril. Izročilna pogodba pa je sicer tudi nična. Oče mu je ves čas zatrjeval, da bo prevzemnik kmetije. Zato je očetu kupil konje, voz in zemljišče, ki ga je oče prodal in kupil drugo parcelo; z materialom, ki ga je tožnik kupil, je oče adaptiral hišo; očetu je dajal denar in mu pomagal pri gradnji poslopij in vgradil tudi veliko svojega materiala. V obdobju sedmih let, ko je sporno premoženje nastajalo, sta z očetom skupaj prebivala. Tožnik je namesto očeta izplačal tudi dedne deleže sestrama.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in toženi stranki, ki na revizijo ni odgovorila (3. odst. 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Določbe Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. SFRJ št.4/77 - 17/90; v nadaljevanju: ZPP) je revizijsko sodišče uporabilo na podlagi 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS 1/91 - I).

Tožnik je ves čas postopka pred sodiščema prve in druge stopnje pravno utemeljeval tožbena zahtevka na ugotovitev polovičnega solastninskega deleža na spornem premoženju oz. podrejeno na plačilo denarne vrednosti vlaganj v sporno premoženje tako, da se je skliceval na določilo 32. člena Zakona o dedovanju (Ur. l. SRS št. 15/76; v nadaljevanju:ZD). Takšni pravni podlagi zahtevkov je prilagodil tudi dejansko podlago tožbe z navedbami, da je očetu pomagal pri pridobivanju in ohranjanju premoženja in je za ugotovitev teh okoliščin predlagal dokaze. Presojo utemeljenosti tožbenih zahtevkov v navedenih dejanskih in pravnih okvirih je sodiščema narekovalo določilo 1. odst. 2. člena ZPP. Revident pa se v reviziji ne more z uspehom sklicevati na drugo dejansko in pravno podlago zahtevkov. S tem namreč spreminja tožbo (določilo 1. odst. 191. člena ZPP, po katerem pomeni sprememba istovetnosti zahtevka spremembo tožbe), kar pa v revizijskem postopku ni dopustno (določilo 1. odst. 190. člena ZPP, po katerem je sprememba tožbe mogoča le do konca glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje). Zato v revizijskem postopku z navedbami, da ne uveljavlja izločitvenega zahtevka v smislu 32. člena ZD in da je na spornem premoženju pridobil z vlaganji "izvirno" lastninsko pravico, že samo iz tega razloga ne more uspeti.

Sodba sodišča druge stopnje pa je razen po navedeni procesnopravni plati pravilna tudi v materialnopravnem pogledu. Pravni presoji, vsebovani v stališču sodišča druge stopnje, da je izločitveni zahtevek po 32. členu ZD možen le, če ob zapustnikovi smrti še obstaja kaj njegovega premoženja (zapuščina), v celoti pritrjuje tudi revizijsko sodišče. Sodišči prve stopnje in druge stopnje sta ugotovili, da je pok. vse svoje premoženje izročil tožencu z izročilno pogodbo, na podlagi katere se je toženec vpisal v zemljiško knjigo kot lastnik izročenega premoženja (kasneje pa na podlagi darilne pogodbe, sklenjene med tožencema, do ene solastninske polovice tudi toženka), in tako pok. tožnikov oče ob svoji smrti ni imel nobenega premoženja več. Sodišče druge stopnje je zato lahko le potrdilo prvostopno odločbo, s katero sta bila zavrnjena tožnikova izločitvena tožbena zahtevka.

Revizijska trditev, da je bila izročilna pogodba nična, pomeni uveljavljanje nove dejanske okoliščine, ki bi zahtevala novo dokazno presojo. Zato te trditve revizijsko sodišče ni moglo upoštevati. Z revizijo namreč ni mogoče izpodbijati pravnomočne sodne odločbe, ker naj bi bilo dejansko stanje zmotno ali nepopolno ugotovljeno (člen 385/3 ZPP).

Vse druge revizijske navedbe, s katerimi revident našteva svoje prispevke v premoženje pok. očeta, pa glede na pojasnjeno procesnopravno in materialnopravno plat sporne zadeve ne morejo biti upoštevne.

Ker revizijsko sodišče tudi ni ugotovilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odst 354. člena ZPP, na katero mora paziti po uradni dolžnosti, je zavrnilo revizijo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sklep II Cp 773/2012
• VSL sklep II Cp 1504/2013
• VSL sklep II Cp 1942/2009