Sodba II Ips 373/92

Jedro

Obveznost zavarovalnice iz zavarovanja avtomobilske odgovornosti, da mora povrniti oškodovancu škodo, povzročeno z uporabo motornega vozila, je omejena z zavarovalno vsoto, veljavno v času škodnega dogodka.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožniku 477.212,30 SIT z zamudnimi obrestmi ter mu povrniti pravdne stroške v znesku 29.972,70 din. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo. Ugotovilo je, da je bil tožnik hudo poškodovan v nesreči dne 22.5.1990. Operativno so mu odstranili desno pogačico. Imel je še druge poškodbe. Pretrpel je hude bolečine. Iz tega naslova mu je sodišče določilo odškodnino v znesku 150.000,00 SIT. Odškodnina za strah mu je bila prisojena v znesku 70.000,00 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pa v znesku 250.000,00 SIT. Zaradi posledic nesreče je namreč tožnik postal 25 % invalid. Poleg tega je bila tožniku prisojena še odškodnina za izgubo dohodka, za plačane participacije in za stroške prevozov v zvezi z zdravljenjem. Ugovor tožene stranke, da je prekoračena zavarovalna vsota, ki je bila dogovorjena z njenim zavarovancem, je sodišče zavrnilo. Upoštevalo je zavarovalno vsoto, veljavno v času škodnega dogodka. Prisojena odškodnina te zavarovalne vsote ne presega.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke. Potrdilo je prvostopno stališče, da je treba upoštevati zavarovalno vsoto, ki velja v času škodnega dogodka. Ni sprejelo predloga tožene stranke, naj se upošteva valorizirana zavarovalna vsota, veljavna ob sklenitvi zavarovalne pogodbe z njenim zavarovancem.

Proti tej sodbi vlaga tožena stranka revizijo. Uveljavlja revizijske razloge po 1. in 3. točki prvega odstavka 385. čl. ZPP in predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni, podrejeno pa, da jo razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje. Navaja, da niti drugostopna niti prvostopna sodba nimata razlogov o tem, na kateri predpis opirata svoje stališče, da je veljavna zavarovalna vsota, ki je določena ob času škodnega dogodka. Sodbama očita, da se sklicujeta na prejšnji zakon o temeljih sistema premoženjskega in osebnega zavarovanja. Vendar je ta zakon veljal v času sklenitve zavarovalne pogodbe, v času škodnega dogodka pa je že veljal novi zakon. Zavzema se za stališče, da je treba uporabljati zavarovalno vsoto, ki velja ob sklenitvi zavarovalne pogodbe, zaradi preprečevanja posledic inflacije pa je treba ta znesek valorizirati. Sklicuje se na stališče 39. skupne seje zveznega sodišča in republiških ustavnih sodišč. Navaja, da obveznost zavarovalnice izhaja iz zavarovalne pogodbe, torej do višine v polici dogovorjene zavarovalne vsote z ustrezno valorizacijo. Odškodninsko razmerje med oškodovancem in zavarovalnico nima prednosti pred pogodbenim razmerjem med zavarovancem in zavarovalnico. Če je obveznost zavarovalnice odvisna od zavarovalne vsote, določene z odlokom v času škodnega dogodka, stranki zavarovalne pogodbe ob sklepanju pogodbe ne vesta, kolikšno obveznost prevzemata.

Tožeča stranka v odgovoru na revizijo zavrača revizijske navedbe in predlaga, da sodišče revizijo zavrne.

Javni tožilec Republike Slovenije se o reviziji ni izjavil (3. odst. 390. čl. ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Obveznost zavarovalnice iz zavarovanja avtomobilske odgovornosti, da mora povrniti oškodovancu škodo, povzročeno z uporabo motornega vozila, ne temelji na zavarovalni pogodbi med zavarovalnico in njenim zavarovancem, temveč na zakonu (95. čl. zakona o temeljih sistema premoženjskega in osebnega zavarovanja Ur.l. SFRJ št. 17/90 in 82/90 - ztspoz). Najbolj očitno je to v primerih, ko je zavarovalnici naloženo povračilo škode, povzročene z uporabo nezavarovanega ali neznanega vozila (99. in 100. čl. ztspoz). Skladno s tem je določena tudi možnost direktne tožbe proti zavarovalnici (941.č. ZOR). Zato je napačno stališče tožene stranke, ki izvaja obveznost zavarovalnice iz pogodbe, ki jo skleneta zavarovalnica in njen zavarovanec zaradi obveznega zavarovanja avtomobilske odgovornosti. V nasprotju s tem, kar uveljavlja tožena stranka, obveznost zavarovalnice sploh ni odvisna od pogodbe o zavarovanju avtomobilske odgovornosti, saj položaj oškodovanca ne more biti drugačen, zlasti ne slabši, kadar uveljavlja odškodnino za škodo povzročeno z zavarovanim vozilom, v primerjavi s škodo od nezavarovanega ali neznanega vozila. Višina zavarovalne vsote ne more biti odvisna od datuma sklenitve zavarovalne pogodbe povzročitelja škode, saj bi to spravilo oškodovanca v slabši položaj tedaj, kadar mu prizadene škodo zavarovano vozilo, kakor tedaj, ko mu jo prizadene neznano ali nezavarovano vozilo. Ko gre za nezavarovano ali neznano vozilo je brez dvoma treba upoštevati predpisano zavarovalno vsoto, veljavno ob času škodnega dogodka. Ta kriterij mora veljati za vse primere. Zavarovalna vsota, veljavna v času sklenitve zavarovalne pogodbe, bi lahko prišla v poštev le v primeru, če bi bila za oškodovanca ugodnejša, na primer ob dogovorjeni zvišani zavarovalni vsoti, ki presega predpisano minimalno zavarovalno vsoto.

Za tako stališče govorijo tudi ekonomski razlogi. Zavarovalne premije so določene v skladu z vsakokratno predpisano zavarovalno vsoto. Zavarovalnica torej razpolaga s sredstvi, ki v trenutku škodnega dogodka ustrezajo tedaj veljavni predpisani zavarovalni vsoti. Ta pa mora biti taka, da zadošča za vse škode, tudi velike, z izjemo škod katastrofalnega obsega, ki izrazito presegajo predvideni riziko. Če zavarovalna vsota ne bi zadostovala za pokritje take škode, kot je doletela tožnika v tej zadevi, to nikakor ne bi bilo v skladu z namenom zakona, ki je v tem, da oškodovancu zagotavlja pokritje škode od solventnega odškodninskega zavezanca, to je od zavarovalnice.

Pravna praksa je v razmerah visoke inflacije in neažurnega prilagajanja zavarovalne vsote iskala rešitve, ki bi ustrezale varstvu oškodovancev. V skladu s tem je bilo sprejeto na občni seji Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v letu 1985 pravno mnenje, da omejuje obveznost zavarovalnice zavarovalna vsota, veljavna v času škodnega dogodka (Poročilo o sodni praksi I/85 str. 25). Načelno stališče skupne seje zveznega in republiških vrhovnih sodišč iz leta 1988 pa je sodna praksa korigirala tako, da je odškodnine prisojala do višine valorizirane zavarovalne vsote ali celo do zavarovalne vsote, veljavne v času sojenja.

Stališče izpodbijanih sodb, ki sta vzeli kot merodajno zavarovalno vsoto, veljavno v času škodnega dogodka, je torej pravilno. Uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan. Zato je revizijsko sodišče revizijo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno (393. čl. ZPP).

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sklep II Cp 1086/2010
• VSK sodba Cpg 373/2015
• Sodba in sklep II Ips 168/2013