Sodba I Up 374/2000

Jedro

V postopku pred izdajo odločbe mora upravni organ ugotoviti vsa dejstva in okoliščine, ki so pomembne za presojo, ali obstoji izjema iz 2. odstavka 14. člena Zakona o varstvu, gojitvi in lovu divjadi ter upravljanju lovišč (ZVGLD) v zvezi z 2. odstavkom 5. člena Uredbe o zavarovanju ogroženih živalskih vrst.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1713/99-9 z dne 19.1.2000

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbi tožeče stranke proti odločbi tožene stranke z dne 28.9.1999, in odločbo tožene stranke odpravilo. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo odločila, da se Lovski zvezi Slovenije v času od 1. oktobra 1999 do 31. marca 2000 odredi odstrel 65 medvedov, ki so razvrščeni v tri kategorije glede na težo (1. točka izreka); da se odrejeni odstrel medvedov razporedi po šestih lovskogojitvenih območjih, ki so taksativno našteta (2. točka izreka); določijo se merila za razdelitev odstrela medvedov po loviščih (3. točka izreka) in pogoji, ki morajo biti izpolnjeni pri odstrelu medveda (4. točka izreka).

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje povzema ugotovitve tožene stranke in navaja, da je v obravnavani zadevi sporno, ali je imela tožena stranka materialno podlago za svojo odločitev in ali je bilo v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje. Tožena stranka je svojo odločitev oprla na 2. odstavek 14. člena Zakona o varstvu, gojitvi in lovu divjadi ter upravljanju lovišč (Uradni list SRS, št. 25/76 in 29/86, v nadaljevanju ZVGLD) in na 5. člen Uredbe o zavarovanju ogroženih živalskih vrst (Uradni list RS, št. 57/93), v nadaljevanju Uredba). V 2. odstavku 14. člena ZVGLD določa, da zaradi zatiranja nalezljivih bolezni, preprečitve škode, za raziskovalne namene ali zaradi drugih splošnih potreb, lahko republiški sekretar (sedaj minister) za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano dovoli ali odredi lov divjadi med popolnim oziroma delnim lovopustom. Uredba pa v 5. členu določa, da lov na medveda, risa in volka ni dovoljen;

minister, pristojen za kmetijstvo in gozdarstvo pa lahko izjemoma dovoli lov na medveda, risa in volka. Iz citiranih določb ZVGLD in Uredbe izhaja, da lov na ogrožene živalske vrste, kar je tudi medved, praviloma ni mogoč, razen v primerih, ki jih posebej določa 14. člen ZVGLD. To pomeni, da je lov na medveda izjemoma mogoč, tudi med lovopustom, vendar morajo biti okoliščine, ki narekujejo tako izjemo, v postopku pred odločitvijo ugotovljene in izkazane. Po presoji sodišča prve stopnje iz obrazložitve odločbe tožene stranke ne izhaja, kateri so bili tisti zakonski razlogi, ki so narekovali odločitev, navedeno v izreku izpodbijane odločbe. Dejansko stanje, ugotovljeno v upravnem postopku je temelj za pravno rešitev stvari in hkrati praviloma tudi podlaga, na temelju katere sodišče v upravnem sporu presodi zakonitost izpodbijanega akta. Obrazložitev izpodbijane odločbe pa take vsebine nima. Tožena stranka odstrel 65 medvedov namreč utemeljuje s porastom konfliktnih situacij in povečanjem škod, ki naj bi jo povzročili medvedi. To pa po oceni sodišča prve stopnje niso okoliščine, ki bi narekovale izjemno dovolitev lova na medvede v smislu 14. člena ZVGLD, še zlasti ne, ker obrazložitev odločbe ne vsebuje nikakršnih ocen in podatkov o številčnem stanju obravnave živalske vrste, ocen o številu, ki ohranja živalsko vrsto v Sloveniji oziroma na njenih posameznih območjih in razloge za nenaden številčni porast medvedov na obravnavanem območju. Izpodbijana odločba je po presoji sodišča prve stopnje obrazložena tako pomanjkljivo, da je ni mogoče preizkusiti. Dejstva in okoliščine, ki jih je tožena stranka navedla v odgovoru na tožbo, pa so za odločanje o zakonitosti izpodbijane odločbe pravno irelevantne, saj upravnega ugotovitvenega postopka ni mogoče dopolnjevati z odgovorom na tožbo v upravnem sporu.

Tožena stranka v pritožbi navaja, da je zaradi napačnega razumevanja upravne odločbe izpodbijana sodba sodišča prve stopnje sporna.

Smiselno ponavlja ugovore, ki jih je uveljavljala kot tožbene ugovore v upravnem sporu na prvi stopnji. Navaja, da je odstrel medvedov utemeljen iz zakonskih razlogov "preprečitve škode" ali "zaradi drugih splošnih potreb" (preprečitve konfliktnih situacij). Napačno je mnenje sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dopolnjevala upravni postopek z odgovorom na tožbo v upravnem sporu. Podrobnejši pojasnjujoč odgovor je bil potreben predvsem zato, da bi se sodišče seznanilo z vsemi relevantnimi razlogi za izdajo odločbe, saj so strokovne podlage za izdajo izpodbijane odločbe zelo obsežne in jih ni mogoče zajeti v obrazložitev.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Prizadeta stranka (Lovska zveza Slovenije), ki jo zastopa odvetnik A.N., v odgovoru na pritožbo navaja, da je izpodbijana sodba sodišča prve stopnje pravilna in zakonita, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena. Tožena stranka v pritožbi le pavšalno graja izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Predlaga, da jo pritožbeno sodišče zavrne ter toženi stranki naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v zadevi pravilno odločilo in za svojo odločitev navedlo pravilne razloge. Pritožbeno sodišče se strinja z navedenimi razlogi in jih ne ponavlja. Upravni organ mora v skladu z načelom materialne resnice pred izdajo odločbe v postopku na prvi stopnji ugotoviti vsa dejstva in okoliščine, ki so pomembne za odločitev (1. odstavek 135. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP/86). Ker v konkretnem primeru upravni organ pred izdajo odločbe ni ugotovil vseh dejstev in okoliščin, ki so pomembne za ugotovitev, ali obstoji izjema iz 2. odstavka 14. člena ZVGLD (v zvezi z 2. odstavkom 5.

člena Uredbe), na podlagi katere sme minister, pristojen za kmetijstvo in gozdarstvo dovoliti ali odrediti lov na medveda, je po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da dejanske okoliščine niso bile popolno ugotovljene.

Na drugačno odločitev ne morejo vplivati pritožbeni ugovori, ki jih je tožena stranka uveljavljala že kot tožbene ugovore, in v zvezi s katerimi je sodišče prve stopnje pravilno odločilo. Tudi po presoji pritožbenega sodišča navedbi o porastu "konfliktnih situacij" in o "preprečitvi škode", ki ju tožena stranka zgolj pavšalno zatrjuje, še ne pomenita, da so bile dejanske okoliščine v tej zadevi v postopku pred odločitvijo tudi ugotovljene in izkazane. Medved je po Uredbi kot ogrožena živalska vrsta razglašen za naravno znamenitost in kot naravna vrednota uživa zaščito tudi po Zakonu o ohranjanju narave (Uradni list RS, št. 56/99). Odločitev o dovoljenem odstrelu zato ne more temeljiti na pavšalnih ugotovitvah, pač pa mora, kot je pravilno presodilo tudi sodišče prve stopnje, izhajati iz v upravnem postopku konkretno ugotovljenega dejanskega stanja.

Glede stroškov upravnega spora pred pritožbenim sodiščem pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da za te stroške velja določba 3.

odstavka 23. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št.

50/97, 65/97 in 70/2000, v nadaljevanju ZUS). Ker se v obravnavanem sporu odloča o zakonitosti upravnega akta, trpi po navedeni določbi vsaka stranka svoje stroške.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 73. člena ZUS kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009