<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

sodba II Ips 437/92

Sodišče:Vrhovno sodišče
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSRS:1993:II.IPS.437.92
Evidenčna številka:VS00015
Datum odločbe:06.01.1993
Področje:ODŠKODNINSKO PRAVO
Institut:gmotna škoda v primeru smrti - odškodnina za nagrobni spomenik

Jedro

Tožeča stranka je upravičena do odškodnine za stroške v zvezi s postavitvijo nagrobnega spomenika in to v znesku, ki je potreben za primeren nagrobnik. Primernost se ugotavlja glede na razmere tožeče stranke.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati prvi tožnici odškodnino v znesku 447.800,00 SIT z zamudnimi obrestmi, drugi tožnici 290.800,00 SIT z zamudnimi obrestmi in odškodnino za izgubljeno preživljanje ter obema še razliko med boleznino in osebnim dohodkom H.B. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo, toženi stranki pa naložilo še plačilo pravdnih stroškov v znesku 43.168,00 SIT. Ugotovilo je, da je zavarovanec tožene stranke povzročil prometno nesrečo, v kateri je bil mož prve tožnice in oče druge tožnice H.B. hudo poškodovan in je za posledicami poškodb umrl. Odgovornost za škodo v celoti zadene toženo stranko. Za duševne bolečine zaradi smrti moža oziroma očeta je tožnicama prisodilo vsaki 290.800,00 SIT odškodnine, pri čemer je upoštevalo akontacijo tožene stranke v valoriziranem znesku in jo odštelo od zneska 450.000,00 SIT, kolikor je priznalo vsaki od tožnic kot primerno odškodnino iz tega naslova. Prvi tožnici je sodišče prisodilo še stroške, ki jih je imela v zvezi s smrtjo moža. Za stroške nagrobnega spomenika, ki ga tožnica še ni postavila, ji je prisodilo 100.000,00 SIT.

Zoper to sodbo se je tožeča stranka pritožila. Sodišče druge stopnje je njeni pritožbi delno ugodilo tako, da je določilo začetek teka zamudnih obresti od zneska 57.000,00 SIT od 1.6.1990 in zamudne obresti od pravdnih stroškov od izdaje prvostopne sodbe dalje, v ostalem pa je pritožbo zavrnilo in potrdilo prvostopno sodbo. Odločitev o odškodnini za stroške spomenika je štelo za pravilno.

Proti tej sodbi vlaga tožeča stranka revizijo. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožeči stranki prizna nadaljnjo odškodnino za spomenik v znesku 20.000,00 SIT z obrestmi in vse zahtevane pravdne stroške. Sklicuje se na predračun za spomenik in na izračun podražitve za čas od izdaje predračuna do sodbe. Po tem izračunu bi znašali stroški za spomenik 148.628,20 SIT, tako da je zahtevek v znesku 120.000,00 SIT v celoti utemeljen. Navaja še, da so bili pravdni stroški napačno odmerjeni glede na odstotek uspeha. Upoštevati bi bilo treba, da je po temelju uspela v celoti in je zato upravičen do povrnitve vseh stroškov.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila in Javni tožilec Republike Slovenije se o njej ni izjavil (3. odst. 390. čl. ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Tožeča stranka je upravičena do odškodnine za stroške v zvezi s postavitvijo nagrobnega spomenika za umrlega moža oziroma očeta (193. čl. ZOR) in to v znesku, ki je potreben za primeren nagrobnik. Koliko znašajo stroški za primeren nagrobnik, je dejansko vprašanje. Ker tožena stranka spomenika še ni postavila, je mogoče stroške zanj le oceniti. Stališče, ki sta ga zavzeli sodišči prve in druge stopnje, da je namreč tožeča stranka upravičena do odškodnine za primeren nagrobni spomenik, je pravno pravilno. Pravilno je tudi stališče, da se primernost ugotavlja glede na razmere tožnic. Določitev zneska pa je dejansko vprašanje, ki ne more biti predmet revizijske presoje (3. odst. 385. čl. ZPP). Stvar pravne presoje je, po katerih kriterijih sodišče ugotavlja utemeljenost zahtevka. V tem pogledu je odločitev pravilna, ker temelji na kriteriju primernosti. Zato uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan.

Revizijsko sodišče ne more presojati, ali so bili pravdni stroški na prvi in drugi stopnji odmerjeni pravilno. Odločba o stroških v sodbi se šteje za sklep (5. odst. 129. čl. ZPP). Revizija zoper sklep je dovoljena samo, če gre za sklep, s katerim je postopek pravnomočno končan. Odločitev o stroških v sodbi, s katero je bilo odločeno tudi o glavni stvari, ni take vrste sklep, zato revizijski preizkus o odmeri stroškov ni mogoč.

Revizijska odločitev temelji na 393. čl. ZPP.


Zveza:

ZOR člen 193, 193/1.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy0xNQ==