Sodba U 86/92-7

Jedro

Za ukrep obveznega prenosa in prodaje deviznih sredstev Banki Slovenije ni podlage v zakonu.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Banke Slovenije z dne 15.1.1992 odpravi. Tožeča stranka se s premoženjsko pravnim zahtevkom napoti na pravdo.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo ugotovila, da tožeča stranka v obdobju od 8.10.1991 do 18.11.1991 na račun Banke Slovenije ni odvedla ... DEM kot 30 % od kupljenih prilivov v konvertibilnih valutah za izvoženo blago in opravljene storitve tujim osebam ter plačil izvoza blaga in storitev domačim osebam iz nerezidentskega računa v domači valuti, ki bi jih morala prodati Banki Sloveniji in s tem kršila 4. in 8. člen sklepa o vzdrževanju likvidnosti pooblaščenih bank v plačilih do tujine, zato je tožeči stranki izrekla ukrep obveznega prenosa in prodaje Banki Slovenije ugotovljene obveznosti v višini ... DEM in obveznost plačila iz naslova obresti za ta znesek v višini ... DEM. Navedeno obveznost mora tožeča stranka poravnati s prodajo ... DEM, kar predstavlja devizna sredstva banke nad predpisanim najmanjšim zneskom, skladno s sklepom o najmanjšem znesku deviz, ki ga morajo imeti pooblaščene banke na računih v tujini in s plačilom ... DEM, kar je tečajna razlika za obveznost v višini ... DEM. Obveznost ... DEM mora tožeča stranka poravnati s plačilom tolarske protivrednosti ... DEM. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo še predlagala upravnemu odboru oziroma generalnemu direktorju tožeče stranke, da suspendira vodilnega delavca banke, odgovornega za ugotovljene nepravilnosti. Tožeča stranka izpodbija navedeno odločbo tožene stranke zaradi nepravilne uporabe materialnega zakona in nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja ter navaja, da je izpodbijana odločba nezakonita, ker je izdana na podlagi podzakonskega akta - sklepa o vzdrževanju likvidnosti pooblaščenih bank o plačilih do tujine, ki je nezakonit, ker ga je tožena stranka izdala v nasprotju z zakonom o deviznem poslovanju. Navedeni sklep v 4. in 8. členu predpisuje omejitve v plačilnem prometu s tujino, za katere je po določbi 63. člena zakona o deviznem poslovanju pristojen le Izvršni svet Skupščine Republike Slovenije. Takšni ukrepi so lahko le začasni in smejo trajati najdalj 6 mesecev. Podlaga za izdajo navedenega sklepa ne more biti 12. člen zakona o deviznem poslovanju, ki daje toženi stranki le možnost intervencije na deviznem trgu z nakupi in prodajami deviz ter z ukrepi denarne politike v skladu z zakonom o Banki Slovenije. Izpodbijana odločba je nezakonita tudi zato, ker temelji na predpisu, ki v času njene izdaje ni več veljal. Nadalje tožeča stranka navaja, da je izpodbijana odločba izdana v stvari iz sodne pristojnosti. Tožena stranka je namreč z izpodbijano odločbo naložila tožeči stranki plačilo škode, za odločanje o morebitni škodi pa je pristojno sodišče. Tožeča stranka sicer tudi ni ravnala v nasprotju s 4. in 8. členom sklepa o vzdrževanju likvidnosti pooblaščenih bank v vplačilih do tujine. V obdobju od 8.10.1991 do 15.11.1991 je namreč na podlagi nalogov uvoznikov izvršila plačila v tujino za skupne in splošne potrebe v znesku ... DEM in je za ta znesek zmanjšala odvajanje deviznih sredstev iz naslova 30 % priliva izvoznikov v dobro tožene stranke. Tožeča stranka predlaga sodišču, da začne postopek pred ustavnim sodiščem za presojo ustavnosti in zakonitosti sklepa o vzdrževanju likvidnosti pooblaščenih bank v plačilih do tujine, odpravi odločbo Banke Slovenije ter razsodi, da je Banka Slovenije dolžna plačati ... DEM ter znesek ... SIT z zamudnimi obrestmi po obrestni meri, ki jo določa vsakokrat veljavni sklep o obrestnih merah Ljubljanske banke d.d. Ljubljana, ki tečejo od 22.1.1992 do dneva plačila in sicer v roku 15 dni pod izvršbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi zaradi razlogov njene obrazložitve. Glede tožbenih ugovorov tožena stranka navaja, da je za presojo ustavnosti in zakonitosti podzakonskih aktov pristojno ustavno sodišče. Nadalje navaja, da sklep o vzdrževanju likvidnosti pooblaščenih bank v plačilih do tujine temelji na določbi 40. člena zakona o Banki Sloveniji ter na določbi 10., 12. in smiselno tudi 97. člena zakona o deviznem poslovanju in da navedeni sklep zagotavlja uresničevanje 10. člena zakona o deviznem poslovanju, to je, da Banka Slovenije kupuje in prodaja tuja plačilna sredstva od pooblaščenih bank pod enakimi pogoji. Po 63. členu zakona o deviznem poslovanju Izvršni svet sprejema začasne ukrepe, kadar v smislu 12. člena tega zakona nakupi in prodaja na deviznem trgu in ukrepi denarne politike ne dajo ustreznih rezultatov pri skrbi za stabilnost domače valute. Nadalje tožena stranka navaja, da se izpodbijana odločba nanaša na čas, ko je navedeni sklep veljal, ne glede na to, da je odločba izdana kasneje. Pravna podlaga za ukrep iz 1. in 2. podtočke 1. točke izreka izpodbijane odločbe je 6. točka 53. člena zakona o Banki Slovenije. Po navedeni odločbi Banka Slovenije ukrepa proti banki na podlagi 52. člena zakona tudi z drugimi ukrepi. Tožena stranka je pri svojem ukrepanju proti tožeči stranki upoštevala tudi negativne učinke, ki jih je povzročila tožeča stranka z neizvrševanjem sklepa o vzdrževanju likvidnosti pooblaščenih bank v plačilih do tujine. Tožena stranka se sklicuje še na določbo 60. člena zakona o Banki Slovenije, po kateri se sredstva proračuna vodijo pri Banki Slovenije, ki za Republiko Slovenijo tudi opravlja bančne posle. Tožena stranka predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne. Tožba je utemeljena.

V obravnavanem primeru je Banka Slovenije z izpodbijano odločbo izrekla tožeči stranki naslednje ukrepe: obvezen prenos in prodajo deviznih sredstev Banki Slovenije, plačilo obresti in plačilo tečajne razlike ter predlagala suspenz vodilnega delavca banke, odgovornega za ugotovljene nepravilnosti. Navedene ukrepe je tožena stranka izrekla tožeči stranki, ker je pri opravljeni kontroli ugotovila, da je tožena stranka kršila ukrep Banke Slovenije in sicer sklep o vzdrževanju likvidnosti pooblaščenih bank v plačilih do tujine (Uradni list RS, št. 17/91), ker ni odvedla Banki Slovenije 30 % odkupljenih prilivov v konvertibilnih valutah za izvoženo blago in opravljene storitve tujim osebam, kar je bila dolžna storiti po določbi 4. člena citiranega sklepa in ker pri plačilu blaga in storitev domačim osebam iz nerezidentskega računa v domači valuti ni zagotovila Banki Slovenije deviznega priliva v višini 30 % protivrednosti plačila, kar je bila dolžna storiti po določbi 8. člena citiranega sklepa.

Banka Slovenije ima pravno podlago za ukrepanje proti banki, ki ravna v nasprotju s sprejetimi ukrepi Banke Slovenije, v 52. členu zakona o banki Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I - ZBS), ki določa, da Banka Slovenije izreče banki ukrepe iz 53. člena tega zakona med drugim tudi, če se s kontrolo ugotovi, da je banka ravnala v nasprotju z ukrepi, za sprejemanje katerih je Banka Slovenije pooblaščena z zakonom o Banki Slovenije ali z drugim zakonom. Banka Slovenije torej lahko z upravno odločbo izreče banki le tiste ukrepe, ki so določeni v 53. členu zakona o Banki Slovenije ali druge ukrepe določene z zakonom. Za ukrep obveznega prenosa in prodaje deviz Banki Slovenije pa v 53. členu navedenega zakona, na katerega se sklicuje izpodbijana odločba, ni podlage. Tak ukrep namreč v navedenem členu ni predviden, druge zakonite pravne podlage pa tožena stranka ne navaja. Sodišče še pripominja, da za izrečeni ukrep ne more biti podlaga sklep o kontroli izvajanja ukrepov in o ukrepih proti banki (Uradni list RS, št. 22/91-I), na katerega se sklicuje tožena stranka. Banka Slovenije lahko izreče le ukrepe določene z zakonom. Nadalje ni pravne podlage za ukrepanje proti toženi stranki v smislu določb 50. - 53. člena zakona o Banki Slovenije tudi zato, ker je Banka Slovenije ukrepala proti toženi stranki zaradi kršitve 4. in 8. člena sklepa o vzdrževanju likvidnosti pooblaščenih bank v plačilih do tujine, za sprejetje katerega po presoji sodišča ni imela pooblastila v zakonskih določbah, na podlagi katerih je bil navedeni sklep sprejet (20. in 40. člen zakona o Banki Slovenije v zvezi z 10., 12. in 97. členom zakona o deviznem poslovanju ).

Zakon o deviznem poslovanju (Uradni list RS, št. 1/91-I) v 10. in 12. členu namreč določa, da Banka Slovenije kupuje in prodaje tuja plačilna sredstva od pooblaščenih bank (10. člen) ter z nakupi in prodajami na deviznem trgu in z ukrepi denarne politike v skladu z zakonom o Banki Slovenije skrbi za stabilnost domače valute (12. člen).

Po zakonu o Banki Slovenije (20. člen) Banka Slovenije sprejema tiste ukrepe denarne politike, s katerimi uresničuje svoje naloge, določene v 5. členu tega zakona, med drugim tudi ukrepe za zagotavljanje splošne likvidnosti bank v plačilih do tujine v skladu s 40. členom zakona o Banki Slovenije. Sporni sklep po presoji sodišča ni ukrep v smislu 40. člena navedenega zakona. Po določbi 13. člena tega sklepa namreč Banka Slovenije z devizami, kupljenimi na podlagi 4. člena tega sklepa poravnava obveznosti uporabnikov proračuna Republike Slovenije ter izvršuje plačila v tujini za skupne in splošne potrebe Republike Slovenije. Za sprejemanje ukrepov za pokrivanje deviznih obveznosti Republike Slovenije pa je po določbi 43. člena zakona o Banki Sloveniji pristojna Republika Slovenija.

Ker je glede na navedeno Banka Slovenije pri opravljeni kontroli ugotovila kršitev določb 4. in 8. člena navedenega sklepa, za sprejetje katerih ni imela pooblastil in ki v času izdaje izpodbijane odločbe tudi nista bili več v veljavi in ker v zakonu o Banki Slovenije, na katerega se izpodbijana odločba sklicuje, tudi sicer ni podlage za ukrep obveznega prenosa in prodaje deviznih sredstev, je izpodbijana odločba nezakonita.

Glede premoženjskopravnih zahtevkov tožeče stranke sodišče pripominja, da o njih ni mogoče odločati v upravnem sporu, ampak jih lahko tožeča stranka uveljavlja pred pristojnim sodiščem v pravdi. Sodišče je nezakonito odločbo odpravilo na podlagi 42. člena zakona o upravnih sporih, ki se smiselno uporabljajo kot republiški predpis skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009