Sodba U 832/92

Jedro

Državljan druge republike, ki je zaposlen v tujini, dejansko ne živi v Sloveniji in zato ne izpolnjuje pogojev za pridobitev državljanstva.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka odločila, da se ne ugodi tožničini vlogi za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije. Ugotovila je, da tožnica že od februarja 1970 dalje živi in dela v ZR Nemčiji ter da v Slovenijo prihaja le na dopust in ob daljših praznikih. Ker tožnica tako ne izpolnjuje z zakonom določenega pogoja dejanskega življenja v Sloveniji, ne more pridobiti državljanstva na podlagi 1. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 30/91-I in 38/92).

Tožnica v tožbi navaja, da se je v letu 1969 preselila v Slovenijo. Zaposlitev v Nemčiji je dobila preko Zavoda za zaposlovanje v ... . Tudi osebna izkazanica in potni list sta ji bila izdana v ... . Poročila se je s Slovencem in oba otroka sta državljana Republike Slovenije. V ... sta z možem kupila hišo, kjer imata prijavljeno stalno prebivališče, saj je to njun edini dom. V Nemčiji živita in delata začasno in se bosta vrnila domov, ko bosta imela možnost za zaposlitev. Meni, da izpolnjuje pogoje za pridobitev državljanstva, če ne iz drugih razlogov pa že zato, ker se je poročila s Slovencem. Zaradi neurejenega državljanstva ima tožnica težave, saj ji 8.10.1992 poteče veljavnost potne listine. V Sloveniji ne dobi potnega lista, ker ni državljanka Republike Slovenije, v Republiki Hrvaški pa tudi ne, ker ni tam prijavljena. Smiselno predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo.

V odgovoru na tožbo se tožena stranka sklicuje na razloge izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče neutemeljeno tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi gre za pridobitev državljanstva Republike Slovenije po določbi 1. odstavka 40. člena že citiranega zakona o državljanstvu. Tožena stranka pravilno ugotavlja, da na tej pravni podlagi pridobi državljanstvo Republike Slovenije državljan druge republike, ki je imel na dan plebiscita o neodvisnosti in samostojnosti Republike Slovenije 23.12.1990, prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji in tukaj tudi dejansko živi. Kumulativno torej morata biti izpolnjena oba predpisana pogoja.

Tožnica ne izpodbija dejanske ugotovitve, da je zaposlena v ZRN. Iz njenih navedb še izhaja, da je v Nemčiji zaposlen tudi njen mož. Tožnica tako očitno živi v tujini, ne glede na zatrjevano začasnost, saj ta začasnost traja že od leta 1970 dalje. Občasno vračanje v Slovenijo in nakup hiše v kraju stalnega prebivališča, pa še ne pomeni tudi dejanskega bivanja v Sloveniji. Kraj izdaje osebnih dokumentov je bil v bivši Jugoslaviji vezan samo na prijavljeno stalno prebivališče in državljanstvo SFRJ in ne tudi na republiško državljanstvo. Zato se tožnica v tem postopku ne more uspešno sklicevati na kraj izdaje osebnih dokumentov. Glede na povedano sodišče ne dvomi v sprejeti dejanski zaključek, da tožnica dejansko ne živi v kraju prijavljenega stalnega prebivališča. Zato je pravilna ugotovitev tožene stranke, da ne izpolnjuje pogojev za pridobitev dežavljanstva po določbi 1. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu, zaradi česar ne more pridobiti državljanstva na tej pravni podlagi. Na odločitev v tem postopku tudi ne more vplivati trditev, da so mož in otroka slovenski državljani, saj poroka sama po sebi ne vpliva na državljanstvo. Če pa bo tožnica dejansko živela v Sloveniji, bo lahko pridobila državljanstvo z naturalizacijo.

Iz navedenih razlogov je sodišče neutemeljeno tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je sodišče smiselno uporabilo kot republiški predpis, skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba U 756/92
• Sodba U 965/92
• Sodba U 1097/92