Sodba U 549/92-5

Jedro

Ni mogoče pridobiti dovoljenja za posest trofejnega orožja, če je bilo orožje z odločbo sodnika za prekrške odvzeto in če ni bil izveden postopek po 40. čl. ZO.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Mestni sekretariat za notranje zadeve je s sklepom z dne 11.2.1992 na podlagi 125. člena zakona o upravnih sporih (ZUS) zavrgel tožnikovo vlogo z dne 5.9.1991 za izdajo dovoljenja za posest trofejnega orožja - samokresa Valter, kalibra 9 mm. Ugotovil je, da je tožnik že vložil prošnjo na posest orožja, ki je bila zavrnjena. Drugostopni organ je takrat pritožbo zavrnil, tožnikovo vlogo pa je zavrgel, ker mu je bilo orožje z odločbo sodnika za prekrške odvzeto, dovoljenje za posest orožja po 17. členu zakona o orožju pa je dovoljeno izdati le lastniku.

V pritožbi je tožnik navajal, da je izpodbijani sklep neživljenjski in formalističen. Tožniku je bilo orožje z odločbo sodnika za prekrške res odvzeto, vendar mu je bilo takrat takoj rečeno, da mu bodo orožje vrnili, ko bo pridobil ustrezno dovoljenje. Orožje je trofejno in ga tožnik ni nikoli uporabljal. Je spomin na njegovega očeta. Zato je nesmiselno trditi, da dovoljenja tožniku ni mogoče izdati zato, ker samokresa sedaj ne poseduje.

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo pritožbo tožnika zavrnila, odpravila prvostopni sklep, prošnji za izdajo dovoljenja za posest orožja pa ni ugodila. Ugotovila je, da ni bilo pogojev za prvostopni sklep po 125. členu zakona o splošnem upravnem postopku, ker s prejšnjimi odločbami tožnik ni pridobil nobene pravice. Postopek je bil že uveden. Tožnik ni posestnik in tudi ne lastnik orožja, ker mu je bilo odvzeto, zato z vlogo na posest orožja ne more uspeti. Če bi tožena stranka izdala dovoljenje za posest orožja, bi s tem spremenila odločbo sodnika za prekrške, kar ni dovoljeno. Tožnik bi moral postaviti zahtevek za vrnitev pri sodniku za prekrške. Ker tožnik ne izpolnjuje pogojev po 17. členu zakonu o orožju, je tožena stranka pritožbo na podlagi 242. člena zakona o splošnem upravnem postopku zavrnila.

V tožbi je tožnik navajal, da je tožena stranka že v prejšnjem postopku v odločbi ugotovila, da odločba o prekršku ni takšne narave, da bi tožnika delala neprimernega za posest orožja. Če bi bilo to upoštevano, bi bilo dovoljenje za posest izdano, tožniku pa ne bi bila izrečena kazen za prekršek. Do postopka pri sodniku za prekrške je prišlo zato, ker tožnik ni imel dovoljenja za posest orožja. Zato se tožena stranka na ukrep sklicuje povsem neupravičeno. Nesmiselna je trditev tožene stranke, da bi moral tožnik zahtevati vrnitev samokresa pri sodniku za prekrške, ko pa tožena stranka ne izda dovoljenja za posest orožja. Ni ovir za izdajo dovoljenja po zakonu o orožju, na kar kaže tudi vsebina 2. odstavka 14. člena. Orožni list je mogoče izdati tudi osebi, ki ni lastnik orožja.

V odgovoru na tožbo je tožena stranka navajala, da tožnik izpodbija sklep prvostopnega organa z dne 22.3.1990 in tožene stranke z dne 14.8.1990, ki pa sta postala pravnomočna. Tožnik je zaprosil za dovoljenje za posest devet let po očetovi smrti in potem, ko je bil uveden postopek o prekršku. Dokler postopek pri sodniku za prekrške ni bil končan, o vlogi tožnika ni bilo mogoče odločiti.

Tožba ni utemeljena.

Tožnik vse od prve vloge za posest orožja z dne dalje trdi, da je bil samokres last njegovega pokojnega očeta in da gre za trofejno orožje. Po 17. členu zakona o orožju (Uradni list SRS, št. 17/81, RS, št. 44/90 - ZO) lahko pristojni upravni organ za trofejno in spominsko orožje, ki pomeni za lastnika oseben ali družinski spomin, izda dovoljenje za posest. Tožnik bi glede na trditve, da bi naj bil samokres last njegovega pokojnega očeta, z vlogo za posest lahko uspel,če bi nasledstvo dokazal, ker dovoljenja za nakup samokresa nima (9. člen zakona o orožju). Dokazne listine v upravnem spisu ne potrjujejo, tožnik pa tega tudi ne zatrjuje, da je v roku treh mesecev po smrti očeta zaprosil za posest orožja (3. odstavek 40. člena zakona). To je storil dejansko šele potem, ko je bil zaradi nezakonite posesti prijavljen organu za notranje zadeve, to je okrog osem let po smrti njegovega očeta. Zato sta mu tudi bila z odločbo o prekršku na podlagi 6. točke 1. odstavka 56. člena zakona o orožju izrečena denarna kazen in po 2. odstavku varstveni ukrep odvzema samokresa, okvirjev in nabojev. Odločba o prekršku z dne 2.4.1990 je postala pravnomočna 17.4.1990.

Tožnik pred začetkom postopka o prekršku ni izkazal ne lastnine in tudi ne dovoljene posesti orožja, zaradi česar mu je bila izrečena denarna kazen in varstveni ukrep. Zaradi tega ni mogoče ugoditi prošnji. Tožena stranka je torej utemeljeno tožnikovo pritožbo zavrnila.

Zaradi obrazloženega se tožnik napačno sklicuje na določbo 14. člena zakona o orožju. Po 2. odstavku navedenega člena je sicer dovoljeno občanu izdati orožni list za orožje, ki ni njegova last, vendar mora izvor orožja dokazati. Takšnega izvora pa tožnik ne izkazuje. Sodišče je zaradi obrazloženega na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih (Uradni list SFRJ, št. 4/77, 60/77) v zvezi s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti R Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) tožbo tožnika zavrnilo.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009