Sodba U 925/92-7

Jedro

V odločbi o dovolitvi priglašenih del so lahko določeni pogoji, ki jim že zgrajeni objekt ne ustreza, če je to v mejah zahtevka stranke.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za varstvo okolja in urejanje prostora Republike Slovenije z dne 21.9.1992.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo, ki sta jo tožnika vložila zoper odločbo Oddelka za gospodarstvo, finance in urejanje prostora občine z dne 1.4.1992 (v nadaljevanju tudi:

prvostopna odločba).

S prvostopno odločbo je bil zavrnjen zahtevek tožnikov za legalizacijo zgrajenega podpornega zidu v višini 1,27 m in v odmiku 1,31 m od roba asfaltnega vozišča lokalne ceste vzdolž JV dela parcele št. 2609 in ob dovozni poti do stanovanjske hiše. Območje lokacije ureja odlok o prostorskih ureditvenih pogojih v občini.... Po tem odloku je dovoljena gradnja podpornih zidov v višini 1,5 m kot pomožnih objektov, če ni mogoče drugače zavarovati brežin. Organ prve stopnje je ugotovil, da so navedeni pogoji sicer izpolnjeni. Razlog za zavrnitev zahtevka je bilo dejstvo, da zgrajeni podporni zid onemogoča varno vključevanje z dovozne poti, ki vodi od hiše na lokalno cesto. Varno vključevanje v promet se na navedenem mestu lahko doseže le, če se zid v dolžini 3 m zniža na višino 1 m. To izhaja iz dejstev, ugotovljenih na lokacijskem ogledu, ki je bil opravljen dne 3.9.1991 in iz soglasij, ki jih je po zakonu o cestah izdalo Komunalno stanovanjsko podjetje, in v katerih ugotavlja, da je na nasprotni strani priključka možno postaviti ogledalo, kar pa ne bi zagotovilo varnega vključevanja v promet, ampak bi bilo le v pomoč pri varnejši vključitvi. Dodatne varnosti pa ni mogoče zagotoviti brez ustrezne ureditve samega priključka.

Tožnika sta v pritožbi uveljavljala zlasti kršitev določb upravnega postopka, ki naj bi bila v tem, da je bil priznan položaj stranke..., ki naj bi edini uporabljal sporno dovozno pot, vendar naj bi za to ne imel nobene pravice. Pot poteka delno po zemljišču tožnikov, delno pa po zemljiščih drugih lastnikov, sosedov, ki legalizaciji zgrajenega podpornega zidu ne nasprotujejo.

Nadalje naj bi bilo v prvostopni odločbi tudi zmotno ugotovljeno dejansko stanje. Sporni podporni zid je zgrajen 1,3 do 1,6 metra od roba lokalne ceste. Ko je prvostopni organ ugotavljal preglednost dovozne poti, je venomer upošteval preglednost, kot da je treba promet na lokalni cesti opazovati preko tega zidu. Če avtomobil pripelje do asfaltnega roba vozišča, pa voznik lahko pregleda položaj na lokalni cesti ob zidu, tako, da višina zidu na preglednost ne more vplivati. Poleg tega je dovozna pot slabo vzdrževana in gre bolj za jarek kot za pot. Če bi sosed usposobil vozišče na dovozni poti, bi jo z nasutjem toliko zvišal, da bi dosegel enak učinek kot z znižanjem zidu. Prvostopna odločba dalje ne upošteva stanja, kakršno je bilo pred izgradnjo zidu. Tedaj je bila na spornem mestu brežina, ki je segala vse do ceste in je preglednost na lokalno cesto omejevala bolj kot sedaj zid.

Tožena stranka je v izpodbijani odločbi, s katero je zavrnila pritožbo, ugotovila, da Komunalno stanovanjsko podjetje z legalizacijo zidu ni soglašalo. Glede na to zahtevi tožnikov za izdajo dovoljenja ni bilo mogoče ugoditi in jo je prvostopi organ pravilno zavrnil. Nesporno je ugotovljeno, da na navedenem mestu obstaja priključek na lokalno cesto. Kdo vozi po tem priključku in ali ima za to pravico, pa ni stvar (tega) upravnega postopka. Ravno tako ni pravno pomembno stanje brežine pred opravljenim posegom. V odločbi je treba upoštevati le pravno in dejansko stanje, ki velja v času izdaje odločbe.

Zoper takšno odločitev sta tožnika sprožila upravni spor. V tožbi ponavljata pritožbene navedbe, poleg tega pa uveljavljata še naslednje. Izpodbijana odločba naj bi bila nejasna, ker iz nje ni razvidno, ali je sporen odmik zidu od cestišča ali pa višina zidu. Če je sporna višina, bi bilo nadalje treba ugotoviti, zakaj je glede višine potrebno soglasje Komunalno stanovanjskega podjetja. To lahko soglasje da oz. zavrne le, če bi zid kakorkoli vplival na promet na lokalni cesti, ne pa tudi, če vpliva na udobnost vključevanja ... na cesto, do katere sploh nima pravice pripeljati. Odločba temelji na stališču Komunalno stanovanjskega podjetja, to pa je dalo več stališč, ki so tako nejasna, da so deloma nerazumljiva. Tožnika predlagata, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka je na tožbo odgovorila. Navaja, da je bil sporni priključek napravljen na podlagi dovoljenja takratnega upravljalca lokalne ceste, cestnega podjetja, za ureditev in razširitev priključka na cesto, z dne 30.6.1967. Priključek torej obstaja, ugotavljanje vprašanja, kdo lahko vozi po njem, pa ni stvar upravnega organa. Tožena stranka nadalje navaja, da ni sporna oddaljenost, pač pa le višina zidu. Navaja še, da je upravni organ v postopku legalizacije predlagal tožnikoma znižanje zidu, ta dva pa sta vztrajala pri izdaji odločbe za zid v višini, kot je izvedena. Komunalno in gradbeno podjetje je res dalo več soglasij. Nesporno pa je ugotovljeno, da je za varno vključevanje v promet na lokalno cesto nujno znižanje že zgrajenega podpornega zidu vsaj na dolžini 3 metre od izvoza. Tožena stranka smiselno predlaga, naj sodišče tožbo zavrne.

Tožba je utemeljena.

Pravilno je stališče tožene stranke, da je za dovolitev priglašenih del potrebno tudi soglasje upravljalca ceste. Po določbi 109. člena zakona o cestah (ZCES - Uradni list SRS, št. 2/88 - prečiščeno besedilo) se namreč lahko dovozni priključki in pristopi na ceste gradijo ali rekonstruirajo samo s soglasjem, ki ga da pristojna organizacija za redno vzdrževanje cest, in v skladu s tehničnimi in drugimi pogoji, ki se določijo s soglasjem. Iz vseh podatkov v spisu izhaja, da se z gradnjo tega zidu spreminja preglednost dovoznega priključka na jugovzhodnem delu parcele št. 2609, tako da gradnja zidu po vsebini in v skladu s smislom navedene določbe zakona o cestah predstavlja tudi rekonstrukcijo navedenega priključka. Pravilno je tudi stališče tožene stranke, da ob nesporni ugotovitvi, da na mestu, kjer tožnika postavljata zid, v naravi obstaja cestni priključek, ni stvar tega postopka presojanje, kdo ima pravico voziti po njem in na kakšni pravni podlagi. Tožena stranka je tudi pravilno ocenila smisel vsebine soglasij, ki jih je dalo Komunalno stanovanjsko podjetje dne 14.6.1991, dne 18.11.1991 in 31.1.1992. Vsebina navedenih soglasij je res deloma nejasna, kljub večkratnim pozivom organa prve stopnje, naj Komunalno stanovanjsko podjetje določno izjavi, ali soglasje daje ali ga odklanja. Iz navedenih dopisov pa, ob upoštevanju ugotovitev na lokacijski obravnavi dne 3.9.1991 dovolj jasno izhaja, da upravljalec ceste ni dal svojega soglasja.

Vendar pa iz dejanskih okoliščin, ugotovljenih v upravnem postopku izhaja, da bi na sporni lokaciji bilo mogoče izdati odločbo o dovolitvi priglašenih del z nekaj manjšimi spremembami na spornem objektu. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo sicer pojasnila, da je tožnikoma predlagala, naj znižata podporni zid in uredita brežino za zidom pod ustreznim kotom. Tožnika s takšnim predlogom nista soglašala in sta vztrajala na izdaji odločbe, ki bi pomenila legalizacijo obstoječega zidu v celoti. Iz tega je tožena stranka napravila sklep, da je lahko zahtevek tožnikov le zavrnila.

Takšen sklep tožene stranke pa je napačen. Postopek za izdajo odločbe o dovolitvi priglašenih del po 62. členu zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN - Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85 in 29/86 ter Uradni list RS, št. 26/90), je po 126. členu zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ 47/86 - prečiščeno besedilo) postopek, ki se uvede na zahtevo stranke. To velja ne glede na to, ali gre za priglasitev pred pričetkom del ali za priglasitev na podlagi odredbe organa urbanistične inšpekcije po 1. odstavku 74. člena zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (tkim. legalizacija). Za začetek in nadaljevanje takšnega postopka torej velja načelo dispozitivnosti stranke. Vendar to načelo ne pomeni, da je v takšnih primerih mogoče odločiti samo tako, da se zahtevku stranke v celoti ugodi ali pa se v celoti zavrne. Ne krši načela dispozitivnosti odločitev, s katero upravni organ zahtevku delno ugodi, dokler se odločitev giblje v mejah zahtevka. To velja v primeru legalizacije gradnje takrat, kadar lahko upravni organ glede na naravo stvari, brez tveganja, da bi odločal preko postavljenega zahtevka, opredeli pogoje, s katerimi se priglašena dela dovolijo. Takšna odločba predstavlja ustrezno pravno podlago za gradnjo objekta v okviru predpisanih pogojev in, v primeru da so gradbena dela izvedena v nasprotju s temi pogoji, tudi podlago za ukrepanje organa urbanistične inšpekcije po določbah 75. člena zakona.

Iz dejanskih okoliščin, ugotovljenih v upravnem postopku izhaja, da bi se z določenimi manjšimi spremembami zidu gradnja lahko uskladila z zahtevami iz izdanih soglasij. V ponovljenem postopku naj se razčisti dejanska vsebina soglasja upravljalca lokalne ceste, oz. naj se upravljalec določno izjasni, kakšni so pogoji za izvedbo gradbenih del na spornem zidu, s katerimi se lahko izda soglasje k navedeni gradnji po 109. členu zakona o cestah. Če bodo ti pogoji v skladu s pogoji, predpisanimi v odloku o prostorskih ureditvenih pogojih v občini in v mejah zahtevka tožnikov, naj se v ponovljenem postopku izda tožnikoma odločba o dovolitvi priglašenih del v okvirih teh pogojev. Izrek takšne odločbe bo določen in izvršljiv, obenem pa ne bo kršil interesov tožnikov, ki naj jih ščiti načelo dispozitivnosti. Če tožnika ocenjujeta, da je gradnja v dopustnih okvirih zanju nesprejemljiva, lahko sploh ne gradita oziroma zid v celoti porušita. Sodišče je odločilo s smiselno uporabo določbe 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih. Ta predpis in druge zvezne predpise je uporabilo kot republiški predpis po določbi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št.1/91-I).

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba U 522/92-6
• Sodba U 271/92-12
• Sodba U 787/92-9