Sodba U 1010/92

Jedro

Zavrnitev, ker je tožnik zamudil zakonski rok za vložitev prošnje za pridobitev slovenskega državljanstva (25.12.1991). Ta rok je materialni rok in ga zato ni mogoče podaljševati, niti ni mogoča vrnitev v prejšnje stanje (103. - 108. člen ZUP).

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo (sklepom) je tožena stranka zavrgla tožnikovo vlogo za uvedbo postopka za pridobitev državljanstva Republike Slovenije. V obrazložitvi izpodbijane odločbe se tožena stranka sklicuje na določbe 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije. Tožena stranka navaja, da je rok za vložitev vloge za pridobitev državljanstva Republike Slovenije po navedenem členu tega zakona potekel dne 25.12.1991. Tožena stranka je v upravnem postopku ugotovila, da je tožnik vlogo za pridobitev državljanstva Republike Slovenije vložil po tem datumu (8.1.1992). Zato po njenem mnenju ni mogoče uvesti upravnega postopka. Rok za vložitev vloge, določen v navedenih določbah tega zakona, je po mnenju tožene stranke materialni rok in ne procesni, zato ga ni mogoče podaljševati, niti ni mogoča vrnitev v prejšnje stanje. S potekom materialnega roka ugasne tudi materialna pravica, katere uveljavitev je vezana na rok, določen z zakonom. Po mnenju tožene stranke tožnik zato ne more uveljavljati pridobitve državljanstva Republike Slovenije po 40. členu tega zakona.

Tožnik v tožbi meni, da odločitev tožene stranke v izpodbijani odločbi ni pravilna. Zaradi bolezni (izvid zdravnika je bil priložen njegovi vlogi za pridobitev državljanstva) ni bil zmožen osebno potovati v Bosno in Hercegovinp po izpisek iz matične knjige rojenih, ki mu je bil potreben za vlogo. Šele 30.12.1991 mu je uspelo dobiti potrebne dokumente. Zato je takoj po novoletnih praznikih vložil prošnjo za pridobitev državljanstva Republike Slovenije pri mestnem organu za notranje zadeve. Tam so mu prošnjo zavrnili z obrazložitvijo, da prošnjo sprejmejo, če s potrdilom pošte dokaže, kdaj je prejel dokumente. Pošta mu je o sprejetem priporočenem pismu izdala potrdilo in uslužbenka upravnega organa je vlogo sprejela kot pravočasno oddano. Upravni organ bi moral biti seznanjen z zakonskimi predpisi že ob vložitvi prošnje. Zato se mu zdi obrazložitev tožene stranke v izpodbijani odločbi o zavrnitvi prošnje čudna in brez zakonske podlage. Smiselno predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri obrazložitvi izpodbijane odločbe ter predlaga, da sodišče zavrne tožbo kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Iz podatkov in listin v upravnih spisih izhaja, da je tožnik vlogo za pridobitev državljanstva Republike Slovenije vložil pri pristojnem sekretariatu za notranje zadeve dne 8.1.1992. Vlogi je priložil mnenje Univerzitetne psihiatrične klinike, iz katerega je razvidno, da je zaradi bolezni zamudil rok za pridobitev slovenskega državljanstva.

Tožena stranka je po presoji sodišča pravilno odločila. Rok, določen v 40. členu zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 30/91-I in 38/92), je materialni rok in ga ni mogoče podaljševati, niti ni mogoča vrnitev v prejšnje stanje po določbah 103. do 108. člena zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Zato je tožena stranka v izpodbijani odločbi pravilno odločila, ko je zavrgla tožnikovo vlogo za uvedbo postopka za pridobitev državljanstva Republike Slovenije.

Sodišče pojasnjuje tožniku, da navajanje okoliščin v tožbi v zvezi z zamudo zakonitega roka ne more vplivati na navedeno odločitev tožene stranke, ki ima oporo v citirani določbi zakona.

Ker je torej izpodbijana odločba zakonita, je sodišče zavrnilo tožbo kot neutemeljeno na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih (ZUS). ZUP in ZUS se uporabljata kot republiška predpisa, skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba U 756/92
• Sodba U 965/92
• Sodba U 1097/92