Sodba U 776/92

Jedro

Zavrnitev, ker je tožnik kot aktivni pripadnik (častnik) JA 6 mesecev živel in delal v tujini (R Srbija).

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo vlogo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije. Ugotovila je, da je tožnik sicer imel na dan plebiscita o neodvisnosti in samostojnosti Republike Slovenije dne 23.12.1990 prijavljeno stalno prebivališče v Sloveniji, vendar pa je zaradi aktivne vojne službe Slovenijo zapustil, kar je tožnik z izjavo, dano na zapisnik z dne 29.5.1992 potrdil, in se je v Republiko Slovenijo ponovno vrnil šele 27.4.1992, ko je izpolnil pogoj za predčasno upokojitev.

Tožnik v tožbi navaja, da že 16 let živi v Republiki Sloveniji, skupaj z ženo ter dvema hčerkama. Res je, da je bil aktivna vojaška oseba, saj je bil vso svojo delovno dobo od leta 1962 zaposlen v Jugoslovanski armadi. V Sloveniji živi že od 1.5.1977. Res je tudi, da je dne 25.10.1991 začasno zapustil Slovenijo. Ni pa resničen sklep tožene stranke, da vse do 27.4.1992 ni bil v Sloveniji ter da se je vrnil, ko je izpolnil pogoje za predčasno upokojitev. V Republiko Slovenijo je prišel že 21.12.1991, njegov prihod pa je tudi zabeležen s strani tožene stranke, saj je bil ob prestopu meje zaslišan po organih za notranje zadeve. Dne 23.9.1991 je podal prošnjo za predčasno upokojitev, za katero je z 38 leti delovne dobe (od tega več kot sedem let beneficirane dobe) ter z 48 leti starosti lahko zaprosil le po predpisih Jugoslovanske armade, saj se drugače pod opisanimi pogoji sploh ne bi mogel upokojiti. Dne 19.12.1991 je prejel odločbo št. z dne 29.11.1991, s katero so mu predčasno upokojitev tudi odobrili, vendar pa so ga šele s 30.4.1992, torej po poteku šestmesečne dobe, razrešili aktivne vojaške službe. Tako od 25.10.1991 ni delal kot aktivna vojaška oseba, saj je bil od navedenega datuma naprej le "na razpolago". Po 19.12.1991, ko je prejel navedeno odločbo, pa zaradi službe ni bil več primoran bivati ločeno od družine ter se je zato vrnil v Slovenijo, kamor je prišel dne 21.12.1991 ter je po tem datumu vložil prošnjo za pridobitev slovenskega državljanstva. Zaradi dokončne ureditve zadev v zvezi z upokojitvijo je dne 4.1.1992 odpotoval iz Slovenije. Dne 26.1.1992 pa mu organi za notranje zadeve niso dovolili vstopa v Slovenijo, rekoč, da ga brez odobritve pristojnega organa za notranje zadeve v Republiko Slovenijo ne morejo spustiti. Ne glede na to, da mu niso nikdar bile očitane bodisi kršitve bodisi ostale navedbe iz 2. in 3. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije, pa mu organi za notranje zadeve Republike Slovenije vse do 27.4.1992 niso dovolili prehoda čez državno mejo in vstopa na ozemlje Republike Slovenije. Od 29.4.1992 živi v Republiki Sloveniji, ki jo je zapustil le med šolskimi počitnicami, ko je bil z družino na dopustu. Glede na navedeno meni, da izpolnjuje vse pogoje iz 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije. Tožena stranka mu je neutemeljeno zavrnila vlogo za pridobitev slovenskega državljanstva. Predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je tožnik kot aktivni pripadnik JA zapustil Slovenijo in odšel v Srbijo zaradi opravljanja aktivne vojne službe. Tožena stranka njegove približno sedemmesečne odsotnosti ni štela kot upravičeno začasno delovno odsotnost in je zato na podlagi podatkov in listin v upravnih spisih ocenila, da tožnik ne izpolnjuje zakonitega pogoja za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije po 40. členu zakona o državljanstvu Republike Slovenije. Predlaga, da sodišče zavrne tožbo kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Po določbi 1. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 30/91-I) državljan druge republike, ki je imel na dan plebiscita o neodvisnosti in samostojnosti Republike Slovenije dne 23. decembra 1990 prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji in tukaj tudi dejansko živi, pridobi državljanstvo Republike Slovenije, če v šestih mesecih od uveljavitve tega zakona vloži vlogo pri za notranje zadeve pristojnem upravnem organu občine, na območju katere ima stalno prebivališče.

Tožena stranka utemeljeno ni ugodila tožnikovi vlogi za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije na podlagi 1. odstavka 40. člena citiranega zakona. Ta izjemen način pridobitve državljanstva Republike Slovenije je opredeljen v prehodnih določbah zakona, sicer pa zakon omogoča pridobitev državljanstva z naturalizacijo ob pogojih, ki so določeni v 10. členu. Tožnik, ki sicer ima od 22.9.1977 prijavljeno stalno prebivališče v Sloveniji, dejansko v času od 25.10.1991 do 27.4.1992 ni živel v Sloveniji, kar glede na tožnikove tožbene navedbe niti ni sporno. Po presoji sodišča za razlago 1. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije ni pomembno katerokoli obdobje življenja v Sloveniji, pač pa dejansko življenje v Sloveniji, vsaj od 23.12.1990 do izdaje odločbe o državljanstvu (v danem primeru do 7.7.1992). V tem obdobju pa je tožnik šest mesecev (od 25.10.1991 do 27.4.1992, z izjemo časa od 21.12.1991 do 4.1.1992, ko je bil na dopustu v Sloveniji) živel izven Slovenije, in sicer kot aktiven pripadnik JA. V navedenem času, ko je bil tožnik odsoten iz Republike Slovenije kot častnik nekdanje JLA, glede na vsebino citiranega 1. odstavka 40. člena navedenega zakona, po presoji sodišča dejansko ni živel v Republiki Sloveniji, ker je bil glede kraja bivanja kot aktivni pripadnik navedene organizacije odvisen od odredb vojaških oblasti. Glede na navedeno tožnikovo odsotnost v navedenem času ni mogoče šteti za upravičeno odsotnost iz Republike Slovenije. Zato tožnik ne izpolnjuje enega izmed temeljnih pogojev za pridobitev državljanstva Republike Slovenije po citiranem 1. odstavku 40. člena navedenega zakona.

Sodišče pojasnjuje tožniku, da njegove tožbene navedbe o tem, da že 16 let živi z družino v Sloveniji, da je bil v času od 21.12.1991 do 4.1.1992 na dopustu v Republiki Sloveniji in da mu je bil po 26.1.1992 neutemeljeno onemogočen vstop v Slovenijo, ne morejo vplivati na navedeno odločitev tožene stranke, ki ima oporo v citirani določbi zakona.

Izpodbijana odločba je zakonita, zato je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki se uporablja kot republiški predpis po 1. odstavku 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba U 756/92
• Sodba U 965/92
• Sodba U 1097/92