Sodba U 459/92

Jedro

Zavrnitev tožene stranke iz razlogov 3. odstavka 40. člena ZDS. Izpodbijana odločba je odpravljena zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in neobrazloženega prostega preudarka.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za notranje zadeve v Ljubljani z dne 27.5.1992.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo tožena stranka ni ugodila tožnikovi vlogi za pridobitev državljanstva Republike Slovenije, ki jo je tožnik vložil pri upravnem organu, pristojnem za notranje zadeve, občine Jesenice. V obrazložitvi izpodbijane odločbe se tožena stranka sklicuje na določbo 3. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije. Tožena stranka navaja, da je bilo v postopku ugotovljeno, da je tožnik kot pomočnik upravnika carinarnice od maja leta 1991 dalje deloval zoper interese Republike Slovenije, saj ni hotel izvajati sklepov organov Republike Slovenije v zvezi s carinjenjem, ampak je ves čas izvajal navodila zveznih organov, s čimer je slovenskemu gospodarstvu povzročil občutno materialno škodo. Tožena stranka je zato ocenila, da obstajajo razlogi iz 8. točke 10. člena navedenega zakona in je v skladu z diskrecijsko pravico iz 3. odstavka 40. člena tega zakona odločila, da se ne ugodi tožnikovi vlogi za pridobitev državljanstva Republike Slovenije.

Tožnik v tožbi navaja, da nikjer v izpodbijani odločbi ni navedeno, zakaj bi sprejem tožnika v državljanstvo Republike Slovenije predstavljal nevarnost za javni red, in kako bi bila ogrožena varnost ali obramba države. V izpodbijani odločbi se celo navajajo razlogi, ki jih zakon sploh ne pozna in jih zato seveda tudi ni mogoče upoštevati. Tožnik naj bi namreč s svojim ravnanjem, ko je bil pomočnik upravnika carinarnice na ....., povzročil občutno materialno škodo. Ni jasno, na podlagi česa je tožena stranka to ugotovila, saj to v izpodbijani odločbi ni obrazloženo. V Sloveniji je že od 2.12.1964. Stalno je bil zaposlen v carinarnici. Ima stalno prebivališče na ... Je poročen in ima dva otroka. Nikoli ni bil kaznovan, niti ni bil v kakšnem drugem postopku, iz česar bi mogoče lahko sklepali, da bi njegov sprejem v državljanstvo lahko predstavljal nevarnost za javni red, varnost ali obrambo države. Tožena stranka si zmotno razlaga, kakšna je njena diskrecijska pravica, ko odloča o zahtevah za sprejem v državljanstvo, saj ta pravica ne pomeni, da lahko zavrne zahtevo brez ustreznih zakonskih razlogov in ne da bi svoje odločitve sploh obrazložila. Ne glede na to, da zaradi pomanjkljivosti v postopku zakonitosti izpodbijane odločbe sploh ni mogoče presojati, pa opozarja, da so tudi ugotovitve in sklepi tožene stranke neresnični in nimajo nobene podlage v dejanskih okoliščinah. Nikoli ni deloval zoper interese Republike Slovenije. Povsem absurdne pa so trditve, da naj bi slovenskemu gospodarstvu povzročil občutno materialno škodo. Tudi, če bi to hotel, kaj takega ne bi mogel storiti, saj ni imel takega položaja niti možnosti, da bi s kakršnimkoli poklicnim ali izvenpoklicnim delovanjem lahko povzročil celotnemu slovenskemu gospodarstvu občutno materialno škodo. Take pretirane in neargumentirane navedbe niti ne terjajo posebne obrazložitve, saj same po sebi kažejo, kako nesmiselne so. Bil je dolga leta pomočnik upravnika carinarnice na ... ter je to svojo funkcijo opravljal tudi v času osamosvojitve Republike Slovenije. Deloval je v skladu s tedaj veljavnimi predpisi in po svoji funkciji v bistvu sploh ni bil zadolžen za konkretno carinjenje. Zadolžen je bil za strokovne zadeve. Skrbeti je moral za izvajanje zakona, reševal je pritožbe, opravljal nadzor ostalih delavcev, bil je v komisijah za carinske prekrške in podobno. Nikoli ni ravnal v nasprotju z navodilom upravnika carinarnice ... Šele 17.6.1991 je bil na kolegiju, ki ga je vodil upravnik, sprejet sklep o ukrepih slovenske vlade glede izvajanja carinskih predpisov. Tedaj je upravnik prvič jasno povedal, da se bodo izvajali republiški predpisi (odlok o načinu plačevanja carine in drugih uvoznih dajatev v Republiki Sloveniji - Uradni list RS, št. 26/91) in ne več zvezni predpisi. O tem je bil seznanjen in v skladu s tem navodilom je tudi deloval. Tega sklepa nikoli ni dobil posebej v podpis in zato podpisa sklepa ni mogel odkloniti, kot mu je bilo to očitano na zaslišanju pred uradno osebo. Prav tako so neresnični in žaljivi očitki, da naj bi sodeloval z neko drugo uslužbenko carinarnice tako, da naj bi proti navodilom nakazovala denar na žiro račun Zvezne carinske uprave. V zvezi s tem pripominja, da so očitki, ki se nanašajo na njegovo osebno življenje, neresnični. Ti očitki presegajo pristojnosti upravnega organa, saj pomenijo čisto opravljanje ter se upravni organ po njegovem mnenju v postopku ne bi smel spustiti na tako raven. Ocenjuje, da tožena stranka sploh ni ugotovila dejanskih okoliščin, da je napačno uporabila materialno pravo ter da je kršila pravila postopka, kar je vplivalo na rešitev zadeve. Predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je pri obravnavi tožnikove vloge na podlagi obvestila (uradnega zaznamka) Uprave za notranje zadeve ... izvedla postopek zaradi ugotovitve morebitnih zadržkov iz 8. točke 10. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije. Na podlagi izvedenih dokazov je v skladu z diskrecijsko pravico iz 3. odstavka 40. člena tega zakona ocenila, da za tožnikov sprejem v državljanstvo Republike Slovenije obstajajo zadržki s področja varnosti države. Navedbe tožnika, da tožena stranka ni izvedla dokaznega postopka, so neresnične. Neresnične so tudi trditve, da izpodbijana odločba ni obrazložena. Z nekaterimi ugotovitvami je bil seznanjen tudi tožnik. Tožnikove navedbe na zaslišanju je tožena stranka dodatno preverila z zaslišanjem upravnika carinarnice. Tožena stranka vztraja pri svoji odločitvi. Tožba je utemeljena.

Glede na podatke in listine, ki izhajajo iz upravnih spisov, ima po presoji sodišča tožnik prav.

Tožena stranka je namreč v upravnem postopku nepopolno ugotovila dejansko stanje, predvsem v zvezi z izvajanjem dokaznega postopka, ter tako kršila določbe zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), ki se po določbi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) začasno smiselno uporablja kot republiški predpis, in sicer določbe 7.,9. in 159. člena navedenega zakona. Po teh določbah je treba v postopku ugotoviti resnično stanje stvari in v ta namen ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo (7. člen - načelo materialne resnice); o tem katera dejstva je treba šteti za dokazana, odloči pooblaščena uradna oseba po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj in na podlagi uspeha celotnega postopka (9. člen - presoja dokazov); dejstva, na podlagi katerih se izda odločba, se ugotovijo z dokazi; kot dokazilo se uporabi vse, kar je primerno za ugotavljanje stanja stvari in kar ustreza posameznemu primeru, kot so listine oziroma mikrofilmska kopija listine ali reprodukcija te kopije, priče, izjave stranke, izvedenci, ogledi (159. člen - splošna določba o dokazovanju). Prosta presoja dokazov, v povezavi z načelom materialne resnice (7. člen) in s splošno določbo o dokazovanju (159. člen), v ZUP ne pomeni, da organ, ko na podlagi te presoje sprejema svoj sklep, ni z ničemer vezan, ker je organ dolžan iz ugotovljenih dejstev izvesti logičen zaključek o dejanskem stanju in obrazložiti, zakaj posameznim dokazom ni poklonil vere oziroma zakaj določenih dokazov ne more vzeti za zanesljive. To pomeni, da je treba v vsakem primeru obrazložiti, zakaj se tudi eni priči verjame ali ne verjame. Taka obrazložitev pa iz izpodbijane odločbe ne izhaja. V izpodbijani odločbi je namreč tožena stranka le pavšalno navedla, da je bilo v postopku ugotovljeno, da je tožnik kot pomočnik upravnika carinarnice ... od maja 1991 dalje deloval zoper interese Republike Slovenije, saj ni hotel izvajati sklepov organov Republike Slovenije v zvezi s carinjenjem, ampak je ves čas izvajal navodila zveznih organov, s čimer je slovenskemu gospodarstvu povzročil občutno materialno škodo. To pa glede na citirane določbe ZUP ne zadošča. Tožena stranka v izpodbijani odločbi torej ni obrazložila, zakaj določenih dokazov v upravnem postopku ne more vzeti za zanesljive. Vsak izvedeni dokaz je namreč podvržen presoji organa in o vsakem izvedenem dokazu se mora organ v odločbi izjasniti. Če izvedeni dokazi v odločbi niso bili presojeni, je to bistvena kršitev pravil postopka.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločba nezakonita tudi zaradi tega, ker prosti poudarek po 3. odstavku 40. člena citiranega zakona o državljanstvu Republike Slovenije, v povezavi z določbo 8. točke 1. odstavka 10. člena, v tej odločbi ni obrazložen. Po teh določbah: ne glede na izpolnjene pogoje iz 1. odstavka tega člena (prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji dne 23. decembra 1990 in dejansko življenje v Republiki Sloveniji) se vloga lahko zavrne tudi osebi, za katero so podani razlogi iz 8. točke 1. odstavka 10. člena tega zakona (da njen sprejem v državljanstvo Republike Slovenije predstavlja nevarnost za javni red, varnost ali obrambo države) - (3. odstavek 40. člena).

Po določbah ZUP, v povezavi z odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 61-2774/92 z dne 24.12.1992) o razveljavitvi 28. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije z dnem objave te odločbe, v upravnih stvareh, v katerih je organ po zakonu upravičen odločati po prostem preudarku, mora biti odločba izdana v mejah pooblastila in v skladu z namenom, za katerega mu je pooblastilo dano; določbe tega zakona veljajo tudi za primere, ko je organ upravičen odločati v upravni stvari po prostem preudarku (2. in 3. odstavek 4. člena); če je pristojni organ po zakonu upravičen rešiti stvar po prostem preudarku, mora v obrazložitvi poleg podatkov iz 2. odstavka tega člena (kratka obrazložitev zahtevkov strank, ugotovljeno dejansko stanje in po potrebi tudi razlogi, ki so bili odločilni za presojo dokazov, zakaj ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank, pravni predpisi in razlogi, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo odločbo, navedeno v dispozitivu) navesti ta predpis in razloge za svojo odločitev (1. stavek 3. odstavka 209. člena). Iz citirane odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije tudi izhaja, da v primeru, da organ prošnjo ob izrecno ugotovljeni ali molče predpostavljeni izpolnjenosti vseh pogojev zavrne po prostem preudarku, mora navesti razloge za to svojo odločitev, iz katerih bo razvidno, da pri odločanju po prostem preudarku ni ravnal samovoljno, ampak v mejah in v skladu z namenom pooblastila, ki mu ga zakon daje, tako da bo stranka s temi razlogi seznanjena in da bo lahko sprožila upravno sodno kontrolo zakonitosti oziroma v primeru ustavne pritožbe tudi ustavno sodno kontrolo ustavnosti take upravne odločbe; dokazovanje izpolnjenosti ali neizpolnjenosti zakonskega pogoja mora biti mnogo bolj jasno, natančno in kategorično oziroma takšno, da izključuje nasprotne možnosti, kot je to potrebno pri navajanju razlogov, ki naj dokažejo ali izkažejo, da organ pri diskrecijskem odločanju ni ravnal samovoljno, ampak v skladu z zakonsko določenim namenom diskrecijskega odločanja; z dnem objave te odločbe (24.12.1992) 28. člen zakona o državljanstvu Republike Slovenije preneha veljati in se v skladu s 1. odstavkom 414. člena prejšnje ustave, katerega uporabo (hkrati z 2. odstavkom) ustavno sodišče po pooblastilu iz 7. člena ustavnega zakona za izvedbo ustave odreja ob razveljavitvi predpisov, tudi ne more uporabljati za razmerja, nastala pred dnem objave te odločbe, če do tega dne še niso bila pravnomočno rešena. Prav za tako razmerje pa gre v konkretnem primeru.

Ker so bila kršena pravila postopka, kar je vplivalo na odločitev, in ker v izpodbijani odločbi ni obrazložen prosti preudarek, je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. odstavka 39. člena zakona o upravnih sporih (ZUS), ki se po določbi 1. odstavka 4. člena navedenega ustavnega zakona začasno smiselno uporablja kot republiški predpis. Na pravno mnenje in pripombe, dane v tej sodbi, je tožena stranka vezana (62. člen ZUS).

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba U 756/92
• Sodba U 965/92
• Sodba U 1097/92