Sodba U 922/92

Jedro

Zavrnitev, ker tožnik ne živi ves čas v Republiki Sloveniji.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo vlogo za pridobitev državljanstva Republike Slovenije, ki jo je tožnik vložil pri Oddelku za notranje zadeve občine. V obrazložitvi izpodbijane odločbe se tožena stranka sklicuje na določbe 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije. Tožena stranka navaja, da je bilo v postopku ugotovljeno, da ima tožnik sicer prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji, da pa dejansko živi v Republiki Srbiji. Ker tožnik v Republiki Sloveniji dejansko ne živi, po mnenju tožene stranke ne izpolnjuje enega izmed temeljnih pogojev za pridobitev državljanstva Republike Slovenije po 40. členu navedenega zakona. Zato je tožena stranka zavrnila tožnikovo vlogo za pridobitev državljanstva Republike Slovenije.

Tožnik v tožbi navaja, da so ugotovitve tožene stranke v izpodbijani odločbi zmotne. V Republiki Sloveniji je stalno prijavljen po preselitvi iz Beograda od leta 1986 naprej. Živi pri snahi in zetu, najprej na naslovu ... , po vselitvi v lastno stanovanjsko hišo pa na naslovu ... . Na tem naslovu z ženo tudi dejansko živita. Res je, da sta bila v času letnega dopusta tri mesece pri sorodnikih v Srbiji, vendar je bil to le obisk sorodnikov. Glede na oddaljenost in stroške prevoza ter dejstvo, da sta oba z ženo upokojena, pa je bil ta obisk lahko nekoliko daljši od običajnega dopusta. Sredi meseca oktobra sta se vrnila domov v ... . Dejstvo, da v ... živi stalno, lahko potrdi tudi s pričami. Povrhu vsega pa mu odločitev tožene stranke ni jasna tudi iz razloga, da je ob povsem enakih pogojih državljanstvo Republike Slovenije bilo dodeljeno njegovi soprogi, ki je prav tako bila z njim pri sorodnikih in se je tudi z njim vrnila. Predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka se v odgovoru na tožbo sklicuje na razloge izpodbijane odločbe in dodaja: v postopku je bilo ugotovljeno, da tožnik vsako leto v Srbiji preživi okoli šest mesecev, od meseca maja do meseca oktobra. V konkretnem primeru je tožena stranka ocenila, da tožnik ne izpolnjuje vseh zakonskih pogojev za pridobitev državljanstva Republike Slovenije po 40. členu navedenega zakona, vsaj vsako leto okoli šest mesecev živi izven Republike Slovenije. Predlaga, da sodišče zavrne tožbo kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je tožena stranka v izpodbijani odločbi pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje zakonitega pogoja za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije, saj to izhaja iz podatkov in listin v upravnih spisih (tožnikova vloga za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije z dne 16.12.1991; dopis Oddelka za notranje zadeve občine toženi stranki z dne 27.7.1992; dopis istega oddelka toženi stranki dne 9.9.1992; zapisnik z dne 9.9.1992 o zaslišanju tožnikovega pastorka pri Oddelku za notranje zadeve občine; dopis navedenega oddelka toženi stranki z dne 15.9.1992). Po 1. odstavku 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 30/91-I in 38/92), na katerega se tožena stranka v izpodbijani odločbi pravilno sklicuje, pridobi državljan druge republike, ki je imel na dan plebiscita o neodvisnosti in samostojnosti Republike Slovenije dne 23.12.1990 prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji in tukaj tudi dejansko živi, državljanstvo Republike Slovenije, če v šestih mesecih od uveljavitve tega zakona vloži vlogo pri za notranje zadeve pristojnem upravnem organu občine, na območju katere ima stalno prebivališče. Tožnik kot državljan druge republike (Srbije) namreč v Republiki Sloveniji dejansko ves čas ne živi, kar izhaja iz navedenih podatkov in listin v upravnih spisih. Zato je po presoji sodišča tožena stranka v izpodbijani odločbi pravilno odločila, ko ni ugodila tožnikovi vlogi za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije.

Glede na tožnikovo navedbo, da mu odločitev tožene stranke ni jasna tudi iz razloga, da je ob povsem enakih pogojih bilo državljanstvo Republike Slovenije dodeljeno njegovi soprogi, sodišče pojasnjuje, da je tožena stranka v postopku, ki je bil obnovljen po uradni dolžnosti, zavrnila vlogo soproge za pridobitev državljanstva Republike Slovenije, saj je na podlagi novih dejstev ugotovila, da le-ta ne izpolnjuje pogojev za pridobitev državljanstva Republike Slovenije (odločba tožene stranke št. z dne 22.1.1993, ki je v upravnih spisih).

Ker je torej izpodbijana odločba zakonita, je sodišče zavrnilo tožbo kot neutemeljeno na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki se po določbi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) začasno smiselno uporablja kot republiški predpis.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba U 756/92
• Sodba U 965/92
• Sodba U 1097/92