Sodba U 152/92-6

Jedro

V postopku za izdajo gradbenega dovoljenja ni mogoče upoštevati ugovorov, ki se nanašajo na lokacijsko dovoljenje.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnika zoper gradbeno dovoljenje Sekretariata za urbanizem, gradbene in komunalne zadeve občine z dne 28.10.1991, s katerim navedeni upravni organ J.M. dovoljuje gradnjo hleva v tlorisni izmeri 11,60 m x 17,40 m na zemljišču parc.št. 86/1 in 86/2 ob pogojih lokacijskega dovoljenja Komiteja za urbanizem, gradbene in komunalne zadeve občine z dne 28.9.1990, ter drugih pogojih in soglasjih, navedenih v izreku. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da je gradbeno dovoljenje izdano v skladu z zakonom o graditvi objektov. Za izdajo gradbenega dovoljenja so izpolnjeni vsi zakoniti pogoji in so bila izdana vsa potrebna soglasja veterinarske, požarne in sanitarne inšpekcije. Ugovori tožnika v pritožbi se nanašajo na namembnost in lego objekta, okenske odprtine in lego gnojišča, kar vse je bilo določeno z lokacijskim dovoljenjem, ki je pravnomočno, zato tožnik z ugovori, ki se nanašajo na lokacijsko dovoljenje ne more uspeti. Tožena stranka še navaja, da soglasje soseda v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja z zakonom ni predpisano, za zaščito osebnih interesov pa je dolžan upravni organ stranko napotiti na pravdo.

Tožnik v tožbi navaja, da je že v teku postopka za izdajo gradbenega dovoljenja in sicer na ustni obravnavi dne izjavil, da se ne strinja z okenskimi odprtinami na severni strani hleva, glede gnojišča pa je postavil pogoj, da mora biti pokrito in obzidano, kar ni bilo upoštevano, ter da soglasje sanitarne inšpekcije ne more nadomestiti soglasja sosedov. Okenske odprtine na severni strani hleva, ki gleda proti tožnikovemu gospodarskemu poslopju in stanovanju bi za tožnika pomenile hudo motenje. Sklicuje se na lokacijsko dovoljenje, po katerem mora biti senik nad hlevom s polnimi stenami brez odprtin proti sosednjim objektom. V zvezi z navedbo tožene stranke v izpodbijani odločbi, da bi ga moral upravni organ napotiti na pravdo, tožnik navaja, da tekom postopka ni bil napoten na pravdo. Tožnik predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov njene obrazložitve in predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je pravilno stališče tožene stranke v izpodbijani odločbi, da so ugovori tožnika v postopku po svoji naravi taki, da se nanašajo na lokacijsko dovoljenje, ki je pravnomočno in jih zato v tem postopku ni mogoče upoštevati. V postopku za izdajo gradbenega dovoljenja se presoja le, ali so izpolnjeni pogoji za pridobitev gradbenega dovoljenja po zakonu o graditvi objektov (ZGO - Uradni list SRS, št. 345/84 in 29/86). Iz priloženih upravnih spisov je razvidno, da je investitorka zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja priložila vse ustrezne listine, določene v 78. členu navedenega zakona in sicer dokaz o pravici razpolaganja z zemljiščem, pravnomočno lokacijsko dovoljenje, projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja ter vsa ustrezna soglasja sanitarne, požarne in veterinarske inšpekcije. Projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja, ki ga je izdelalo P.P.K. in po katerem so predvidene okenske odprtine na hlevu, s katerimi se tožnik ne strinja, ni v nasprotju s pogoji pravnomočnega lokacijskega dovoljenja, kot zatrjuje tožnik v tožbi. Pravnomočno lokacijsko dovoljenje namreč v 5. točki predpisuje polne stene brez odprtin samo za senik nad hlevom, ne pa tudi za hlev, za gnojišče pa ne določa, da mora biti obzidano ali pokrito.

Glede navedbe tožnika, da ga upravni organ ni napotil na pravdo, čeprav bi bil to po navedbah tožene stranke v izpodbijani odločbi dolžan storiti, pa sodišče pripominja, da so v skladu z 2. odstavkom 5. člena zakona o splošnem upravnem postopku upravni organi dolžni opozarjati le na uveljavljanje tistih pavic, ki se lahko uveljavljajo v upravnem postopku.

Glede na navedeno je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki se smiselno uporablja kot republiški predpis skladno s 4. členom ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Up 1536/2006
• Sodba I Up 48/2006
• Sodba U 1685/93-8