Sodba U 788/92

Jedro

Tožnik, ki od avgusta 1991 ne živi na ozemlju Republike Slovenije (najprej je z enoto nekdanje JLA odšel v Mostar, sedaj živi v ZR Nemčiji), ne izpolnjuje pogoja za pridobitev državljanstva.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z odločbo z dne zavrnila vlogo tožnika za pridobitev državljanstva Republike Slovenije. Ugotovila je, da je tožnik avgusta 1991 z enoto JA zapustil ozemlje R Slovenije in kot aktivna vojaška oseba odšel v BIH. Tam je bil do meseca maja 1992, od takrat dalje pa živi pri sorodnikih v ZR Nemčiji. Tožnik torej ne izpolnjuje enega izmed bistvenih pogojev za pridobitev državljanstva R Slovenije po 40. členu zakona o državljanstvu R Slovenije.

V tožbi je tožeča stranka navajala, da bi morala tožena stranka v izpodbijani odločbi upoštevati vsebino 2. odstavka 209. člena zakona o splošnem upravnem postopku, ki zahteva, da mora upravna odločba vsebovati obrazložitev, v kateri morajo biti navedena dejstva in dokazi, na katere je odločba oprta. Navedeni morajo biti tudi razlogi, ki izhajajo iz 1. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu R Slovenije in predpisi, ki so podlaga za odločitev. Tožnik v minulih letih ni storil ničesar takega, kar bi lahko bilo razlog za zavrnitev njegove vloge.

V odgovoru na tožbo je tožena stranka navajala, da je bil tožnik aktivna vojaška oseba in se ni odzval pozivu Predsedstva R Slovenije z dne 27.6.1992, temveč je zapustil Slovenijo in odšel v BiH, kjer je ostal do 1.5.1992. Od 18.5.1992 dalje živi v ZR Nemčiji pri sorodnikih. Tožnika zaradi odsotnosti ni bilo mogoče zaslišati. S sklepom mu je bila postavljena začasna zastopnica, ki je potrdila vse bistvene okoliščine v tej zadevi. Tožnikove odsotnosti zaradi aktivne vojaške službe ni mogoče šteti za opravičeno delovno odsotnost. Tožnik dejansko ne živi v R Sloveniji in torej ne izpolnjuje pogojev za pridobitev državljanstva te republike.

Tožba ni utemeljena.

Zakon o državljanstvu Republike Slovenije (ZDS - Uradni list RS, št. 1/91, 30/91, 38/92) po 1. odstavku 40. člena določa dva materialnopravna pogoja, ki morata biti izpolnjena, da državljan druge republike lahko pridobi državljanstvo Republike Slovenije. Prvi pogoj je, da je prosilec za pridobitev državljanstva Republike Slovenije na dan plebiscita o neodvisnosti in samostojnosti Republike Slovenije, to je dne 23.decembra 1990, imel prijavljeno stalno prebivališče v R Sloveniji. Drugi pogoj je, da prosilec dejansko živi na ozemlju Republike Slovenije. Sodišče soglaša z utemeljitvijo v izpodbijani odločbi, da tožnik dejansko ne živi na ozemlju R Slovenije. Iz dejanskih okoliščin, ki so ugotovljene v upravnih spisih, nedvomno izhaja, da je tožnik avgusta 1991 zapustil ozemlje R Slovenije kot vojaška oseba in da še vedno na ozemlju Republike Slovenije ne živi. To izhaja iz uradnega zaznamka z dne 12.3.1992, zapisnika o zaslišanju pooblaščenke tožnika z dne 19.5.1990, prošnje z dne 5.6.1992, ki jo je sestavila ... , smiselno pa tudi iz vsebine tožbe z dne 25.9.1992. Sodišče tako ugotavlja, da tožnik dejansko ne živi na ozemlju R Slovenije, zaradi česar ne izpolnjuje enega izmed bistvenih pogojev iz 1. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu R Slovenije. Njegova tožba torej ne more biti utemeljena.

V zvezi z ugovori tožeče stranke glede vsebine izpodbijane odločbe sodišče ugotavlja, da odločba ima bistvene sestavne dele, predvsem ustreza vsebini 2. odstavka 209. člena zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 47/86) v zvezi s 1. odst. 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti R Slovenije (Ur. l. RS št 1/91-I).

Tožnik v tožbi ne navaja okoliščin, ki bi kazale na to, da dejansko živi na območju Republike Slovenije in ne predlaga tudi dokazov, ki bi take okoliščine potrjevale.

Za presojo pogojev za pridobitev državljanstva po 1. odstavku 40. člena zakona o državljanstvu R Slovenije sta bistvena oba navedena pogoja, da je dejansko življenje na ozemlju Republike Slovenije. Zato ni pomembno, ali gre v primeru, ki je obravnavano v tem sporu, za opravičeno delovno odsotnost tožnika.

Tožena stranka se sklicuje na poziv predsedstva R Slovenije z dne 27.6.1991. Akt, ki ni bil objavljen kot splošni akt, ne more imeti negativnih učinkov na odločbe o posamičnih pravicah (154. člen ustave R Slovenije).

Sodišče je zato na podlagi obrazloženega moralo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih (Uradni list SFRJ, št. 4/77, 60/77) v zvezi z navedeno določbo ustavnega zakona Republike Slovenije, tožbo kot neutemeljeno zavrniti.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009