Sodba U 150/92-6

Jedro

Tudi v odločbi, izdani po prostem preudarku, mora organ navesti razloge za svojo odločitev.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za notranje zadeve z dne 10.2.1992.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo prošnjo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije. V obrazložitvi navaja, da bi tožnik, ki je sklenil zakonsko zvezo z državljanko Republike Slovenije, sicer lahko pridobil državljanstvo na podlagi 2. odstavka 12. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 30/91), vendar je v skladu s pravico diskrecijskega odločanja (10. člen zakona) bila njegova prošnja zavrnjena. V skladu z določbo 28. člena zakona pa za takšno odločitev ni dolžna navesti razlogov.

Tožnik v tožbi navaja, da se je tožena stranka poslužila pravice, ki ji omogoča, da ne navede razlogov za svojo odločitev. Toda pravica prostega preudarka ni absolutna, ampak je vezana na ugotovljeno dejansko stanje. V sporni odločbi dejansko stanje ni navedeno, zato preizkus odločbe ni možen. Nadalje navaja, da je že od prihoda v Slovenijo od leta 1976 dalje živel in delal tako, da mu ni mogoče očitati dejanj, zaradi katerih ne bi bil vreden državljanstva Republike Slovenije. Poudarja, da je zaživel v Sloveniji kot v novi domovini. Doma v Iraku je bil leta 1977, v letu 1978 pa sta ga obiskala brata, s katerima je bil takrat na .... V tujino je hodil le na razstave . V času vojne z Iranom - 8 let ni imel nobenih stikov s starši, ki so ga obiskali šele v letu 1990. Od začetka zalivske vojne dalje nima več nobenih stikov z družino. V času vojne v Sloveniji se je ponudil kot prostovoljec v enotes TO ali policije. Nikoli ni politično deloval, niti ni včlanjen v nobeno politično organizacijo. Deluje le na področju kulture. Z vsemi temi podatki gotovo razpolaga tožena stranka, vendar v njih ni ničesar, kar bi utemeljevalo sprejeto odločitev. Predlaga, da sodišče po opravljeni ustni obravnavi izpodbijano odločbo odpravi in tožnikovi prošnji za sprejem v državljanstvo ugodi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka navaja, da je tožnik zadržal svoje državljanstvo. V skladu s pooblastili v zakonu in politiko Vlade Republike Slovenije, da ni mogoče v državljanstvo sprejemati oseb iz držav bližnjega vzhoda brez odpusta iz prejšnjega državljanstva, je bila tožnikova prošnja zavrnjena. Predlaga, da sodišče neutemeljeno tožbo zavrne.

Tožba je utemeljena.

Izpodbijano odločbo je tožena stranka oprla na določbo 2. odstavka 12. člena, 10. člena in 28. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDS - Uradni list RS, št. 1/91-I, 30/91-I). Po določbi 2. odstavka 12. člena zakona lahko z naturalizacijo pridobi državljanstvo Republike Slovenije oseba, ki je poročena z državljanom Republike Slovenije, če dejansko živi v Sloveniji neprekinjeno vsaj eno leto in če izpolnjuje pogoje iz 4., 5., 6., 7. in 8. točke 1. odstavka 10. člena tega zakona. Toda za navedeno pravno podlago, v odločbi ni v celoti navedeno dejansko stanje. Zato je utemeljen tožbeni ugovor, da iz tega razloga preizkus odločbe ni možen. Ugotovljeno dejansko stanje namreč mora biti v odločbi navedeno tudi v primeru, ko zakon pooblašča organ, da o zadevi odloči po prostem preudarku (4. člen in 2. in 4. odstavek 209. člena ZUP). Prosti preudarek pomeni le pooblastilo organu, da pri istem dejanskem stanju izmed pravno enako možnih odločitev izbere, tisto odločitev, ki je spričo podanih okoliščin v skladu z namenom, za katerega je v zakonu dano takšno pooblastilo.

Točno je sicer, da v času odločitve na prvi stopnji tožena stranka po izrecni določbi 28. člena zakona o državljanstvu ni bila dolžna navesti razlogov za diskrecijsko odločitev. Toda ta določba zakona je bila razveljavljena z odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije št. U-I-28/91-21 z dne 10.12.1992 (Uradni list RS, št. 61/92 z dne 24.12.1992), s pravnim učinkom po 1. in 2. odstavku 414. člena ustave iz leta 1974. To pomeni, da se razveljavljena določba ne uporabi za razmerja, nastala pred dnem objave odločbe ustavnega sodišča, če do tega dne niso bila pravnomočno rešena (1. odstavek 414. člena citirane ustave). Do objave odločbe ustavnega sodišča dne 24.12.1992 ni bilo o zadevi pravnomočno odločeno, zato razveljavljena določba 28. člena zakona ne more biti več pravna podlaga za odločitev o tej zadevi.

V ponovnem postopku bo tožena stranka morala v odločbi navesti popolno dejansko stanje glede tega, ali tožnik izpolnjuje z zakonom predpisane pogoje za pridobitev državljanstva po 2. odstavku 12. člena zakona. Za diskrecijsko odločitev pa bo morala navesti razloge, iz katerih bo razvidno, da je odločitev v skladu z namenom danega pooblastila. Iz obrazložitve bo tako moralo biti razvidno, na podlagi katerega državnega interesa je bilo prošnji ugodeno oziroma je bila zavrnjena in na podlagi katerih ugotovljenih dejstev je bilo presojeno, da državni interes narekuje izbrano odločitev. Samo s tako obrazloženo odločbo bo prizadetemu zagotovljeno učinkovito pravno varstvo, pristojnim organom pa bo dana možnost, da jo preizkusijo. O zadevi je sodišče odločilo na nejavni seji, ker po oceni sodišča ne gre za zapleteno zadevo, ki je ne bi bilo mogoče rešiti brez prisotnosti strank. Ker je izpodbijana odločba nezakonita iz razloga 1. in 3. točke 1. odstavka 10. člena zakona o upravnih sporih, je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. odstavka 42. člena navedenega zakona. Pravila ZUP in ZUS je sodišče smiselno uporabilo kot republiška predpisa, skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).

Datum zadnje spremembe:

25.04.2019

Podobni dokumenti:

• Sodba U 556/93-6
• sodba U 1346/2003
• Sodba U 647/92