Sodba U 395/92-6

Jedro

Pogoji za prisilno izterjavo prometnega davka od avtoprevozniške dejavnosti po zakonu o davkih občanov.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Republiške uprave za javne prihodke z dne 4.5.1992.

Obrazložitev

Uprava za družbene prihodke je tožniku odmerila prometni davek iz avtoprevozniške dejavnosti za leto 1990 v znesku 7.739,90 takratnih dinarjev in 3.708,60 dinarjev davka iz dejavnosti. Tožnik je odločbo prejel 11.7.1991. Zoper to odločbo je tožnik ugovarjal 16.10.1991. Isti organ je s sklepom z dne 4.11.1991 tožnikov ugovor kot prepozen zavrgel. Tožnik ne trdi, v upravnih spisih pa o tem tudi ni dokazov, da je bila zoper ta sklep vložena pritožba. Ker je postala odločba z dne 3.7.1991 pravnomočna, je prvostopni upravni organ dne 29.11.1991 izdal sklep, s katerim je odredil, da se opravi prisilna izterjava še neplačanega prometnega davka v znesku 8.873 SIT in 50 SIT stroškov postopka. V ugovoru je tožnik navajal, da je pri sestavi davčne napovedi za leto 1990 prišlo do napake, ker je bil prometni davek obračunan od napačnega bruto dohodka. Odločbe o odmeri davkov od obveznosti iz gospodarske avtoprevozniške dejavnosti ni prejel pravočasno, temveč je bil z njo seznanjen šele 11.10.1991. Tožnik je poravnal obveznosti po sklepu z dne 5.11.1990. Do 30.12.1990 je poravnal vse obveznosti, ker je bil 1.1.1991 upokojen. Na računu je imel celo znesek v dobro, nato pa je bilo ugotovljeno, da bi naj še dolgoval zneske iz naslova prometnega davka. Če obveznosti ne bi izpolnil, ne bi dobil dokumentov za uveljavljanje pokojnin. Prvostopni upravni organ je s sklepom z dne 20.12.1991 ugovor zavrnil. Ugotovil je, da je iz knjižnih podatkov razvidno, da je tožnik 18.12.1990 plačal prometni davek za leto 1989 v znesku 5.039 takratnih dinarjev. Odločba o družbenih obveznostih za leto 1990 je bila tožniku vročena 11.7.1991. Svojih obveznosti ni poravnal v roku 30 dni. Zakonska podlaga za prisilno izterjavo je bila pravnomočna in izvršljiva odločba o odmeri družbenih dejavnosti za leto 1990, zato je njegov ugovor neutemeljen.

V pritožbi z dne 10.1.1992 je tožnik ponovil svoje trditve iz ugovora z dne 6.12.1991. Navajal je, da je z zneskom 5.039 plačal prometni davek za leto 1990, ne pa za leto 1989. Prometni davek za leto 1989 je poravnal dne ..., dne ... pa je plačal znesek pri blagajni občine. Prometni davek za leto 1989 je bil prisilno izterjan iz njegovega žiro računa.

Tožena stranka je z odločbo z dne zavrnila tožnikovo pritožbo z utemeljitvijo, da je po 50. členu zakona o davkih občanov ugovor zoper sklep dopusten zaradi razlogov, ki preprečujejo prisilno izterjavo, predvsem pa zaradi razlogov, ki so taksativno našteti v tem členu. Tožnik takšnih razlogov ne navaja. Po 3. odstavku 77. člena zakona v pritožbi zoper sklep o prisilni izterjavi ter zoper posamezna opravila v postopku izvršbe ni mogoče izpodbijati pravilnosti odločbe, ki se izvršuje.

Tožnik je v tožbi ponovil v celoti svoje trditve iz pritožbe z dne 10.1.1992. Trdil je, da je vse svoje obveznosti iz naslova prometnega davka za leto 1990 poravnal. Navajal je, da ima zato tudi potrdila, ki se nanašajo na navedeno obdobje.

Tožena stranka je poslala upravne spise in predlagala, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba je utemeljena.

Zakon o davkih občanov (ZDO - prečiščeno besedilo - Uradni list RS, št. 8/91, prej Uradni list SRS, št. 36/88, 8/89 in RS št. 48/90) določa postopek za prisilno izterjavo davkov v 41. - 82. členu. V 45. členu zakona je določeno, da mora sklep o prisilni izterjavi vsebovati tudi izvršilni naslov (2. točka). Sklep z dne 29.11.1991 izvršilnega naslova ne navaja, čeprav je iz sklepa prvostopnega upravnega organa z dne 20.12.1991 nedvomno sklepati, da je izvršilni naslov, torej podlaga sklepa z dne 29.11.1991, sklep z dne 3.7.1991. Sklep z dne 29.11.1991, s tem pa tudi izpodbijana odločba, sta bila torej izdana v nasprotju s 45. členom zakona o davkih občanov in je že zaradi tega moralo sodišče tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti.

V izvršilnem naslovu z dne 3.7.1991 je navedeno, da tožnik dolguje iz naslova prometnega davka 7.739,90 takratnih dinarjev. V izreku prvostopnega sklepa je sicer navedeno, da gre za terjatev iz naslova prometnega davka 1990 z obrestmi, vendar je ta terjatev navedena v enotnem znesku 8.873, kar pomeni, da ni mogoče ugotoviti, koliko znaša prometni davek, ki bi ga naj tožnik dolgoval in koliko znašajo obresti, ki bi jih moral palačati glede na to, da je prišel v plačilno zamudo. Tako tudi glede na dolgovane zneske prometnega davka ni mogoče ugotoviti, ali znesek v sklepu z dne 29.11.1991 ustreza dejansko dolgovanemu znesku in obrestim. V dopisu z dne 29.11.1991 je navedeno, da bi naj tožnik dolgoval 7.739,90 takratnih dinarjev, poleg tega pa še obresti v znesku 2.348,70 dinarjev, torej več, kot je navedeno v sklepu z dne 29.11.1991. Sodišče zato ugotavlja, da izpodbijana odločba in prvostopni upravni sklep nista sestavljena v skladu z določbami 206. in naslednjih členov zakona o splošnem upravnem postopku - Uradni list SFRJ, št. 47/86), ki ga je na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti R Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I), dovoljeno uporabiti kot republiški predpis.

Sodišče je zato moralo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih (Uradni list SFRJ, št. 4/77, 60/77), v zvezi z navedeno določbo ustavnega zakona, tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• sodba U 1076/2001
• sodba U 1496/2001
• sodba U 2061/2004