Sodba U 464/92

Jedro

Zavrnitev zahtevka je oprta na 8. točko 1. odstavka 10. člena ZDS. Sodišče je tožbi ugodilo zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in neobrazloženega prostega preudarka.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za notranje zadeve v Ljubljani z dne 27.5.1992.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo tožena stranka ni ugodila tožnikovi vlogi za pridobitev državljanstva Republike Slovenije, ki jo je tožnik vložil pri občinskem sekretariatu za notranje zadeve. V obrazložitvi izpodbijane odločbe se tožena stranka sklicuje na določbo 3. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije. Tožena stranka navaja, da je bilo v postopku ugotovljeno, da je tožnik v času agresije na Republiko Slovenijo kot aktivna vojaška oseba deloval na strani agresorja zoper samostojnost in neodvisnost Republike Slovenije. Tožena stranka je zato ocenila, da obstajajo razlogi iz 8. točke 10. člena navedenega zakona in je v skladu z diskrecijsko pravico iz 3. odstavka 40. člena tega zakona odločila, da se ne ugodi tožnikovi vlogi za pridobitev državljanstva Republike Slovenije.

Tožnik v tožbi navaja, da je bil dne 5.5.1992 leta poklican na razgovor v prostore tožene stranke zaradi pridobitve državljanstva. Pri zaslišanju mu je uradna oseba prebrala nekakšno obtožbo, v kateri je navedeno, da je obtožen sodelovanja med agresijo na Republiko Slovenijo ter da je sodeloval s člani KOS-a (kontraobveščevalne službe), ter da je bil udeležen pri transportu orožja, kot tudi to, da je imel stike z generalom, ter da naj bi tega generala baje opozoril ter posvaril pred zaslišanjem s strani teritorialne obrambe. Vse navedeno ga žali kot človeka in lojalnega državljana in je tudi neresnično. Na podlagi te obtožbe daje naslednje izjave: kot osebnost ter kot lojalnega državljana ga je obtožba močno prizadela, ker je svoj kruh vedno služil s poštenim delom ter nikakor ne z vohunstvom ali s čemerkoli podobnim; pred agresijo na Republiko Slovenijo je imel smrtni primer v družini in je odšel na pogreb, ki je bil izven Slovenije. Torej ga ni bilo v Republiki Sloveniji v času od 20.6. do 1.7.1991. Za agresijo na Republiko Slovenijo je izvedel iz javnih medijev. Dne 10.7.1991 je vložil prošnjo za odhod iz JLA ter prošnjo za upokojitev. Dne 10.8.1991 je od vojne pošte ... prejel odločbo, v kateri je navedeno, da je razrešen vseh dolžnosti v JLA od ... leta. Odločbo Pokojninskega zavoda vojaških oseb iz Beograda je čakal doma in jo prejel. Po tej odločbi se mu prizna pravica do pokojnine od 1991 leta; nikoli ni sodeloval s člani KOS-a v JLA. V času službovanja ni imel nikakršnih stikov in razgovorov z navedenimi osebami, pa tudi nobena izmed teh oseb ni bila v službi v ... Tako lahko reče, da te osebe zelo slabo pozna. ... ni srečal že kakšnih šest let, generala ... pa ni videl od dne, ko je odšel v prekomando, to pa je kakšnih sedem let. Nikoli se ni ukvarjal s politiko, niti z vohunstvom, prav tako ni imel nikakršnih stikov z ekstremi takšne vrste, zlasti ne s takimi, ki so mu porušili rojstni kraj Zadar ter njegovo okolico. Nesmiselna laž je tudi to, da je špijoniral objekte teritorialne obrambe Republike Slovenije, saj ne ve, kje navedeni objekti sploh so, kaj šele da bi kdaj bil v kakšnem objektu teritorialne obrambe. V komandi teritorialne obrambe je bil prvič ... 1991 leta, ko je vložil prošnjo za službo v teritorialni obrambi; ... in ... ..., član KOS-a v JLA, ki je delal v ....., sta ga v mesecu ... 1991 leta obtožila, da je tuĐmanovec in ustaš. Poklican je bil na zaslišanje v ... Od obtožb zasliševalcev ga je odbranil polkovnik ..., ki je bil komandant te enote. Če ne bi zastavil svoje besede zanj, bi najverjetneje končal na vojaškem sodišču. KOS JLA ga je obtoževal, da je sodeloval s teritorialno obrambo, kar lahko potrdi navedeni polkovnik. KOS je vedno preziral in se izogibal kakršnimkoli stikom s člani KOS-a. Odkar je prišel v Republiko Slovenijo je živel mirno in pošteno življenje, vedno je bil lojalen državljan Republike Slovenije, ker je Slovenija njegova domovina. Tam, kjer je rojen, nima nepremičnin. Njegov sin ter hčerin mož sta bila udeležena v bojih za osvoboditev Slovenije od agresorja. Sin je nosilec priznanja za osvoboditev domovine. V njihovi družini vlada povsem slovenski duh. JLA ga je povsem uničila zdravstveno in psihično, zaradi česar trpi njegova družina. Koliko problemov ter maltretiranj in groženj je bilo s strani JLA, ve samo on. Sedaj je takorekoč brez sredstev za življenje. Ker za časa agresije ni bil prisoten v kasarni, je njegov komandant vdrl v skladišče ter uporabil del minersko-eksplozivnih sredstev za izdelavo protipehotnega minskega polja okoli skladišča v ... Prejšnji komandant ga je po vrnitvi iz ... najbrutalneje napadel, in sicer, da je izdajalec, sovražnik in ustaš. Minersko eksplozivna sredstva, za katere se je zadolžil, so mu vzeli in jih dodelili ... Njega so vsi šteli za izdajalca, še posebej takrat, ko so zvedeli, da je njegov sin v vrstah teritorialne obrambe Republike Slovenije. Grozili so mu, da bodo ubili njega in njegovo družino. Minsko polje v ... sta postavila ..., ki sta s svojima enotama hkrati čuvala ... Kot edini Hrvat v enoti je bil izpostavljen maltreti ranju in grožnjam, da če bo prebegnil na drugo stran, da mu bodo ubili družino, še zlasti sina, ki se je boril na strani teritorialne obrambe. Medtem je zastavnik ... svoje otroke poslal v ..., major ... pa je sina čuval v kasarni med agresijo, samo zato, da ne bi bil mobiliziran v teritorialno obrambo Republike Slovenije. Zastavnik ... ima sedaj državljanstvo Republike Slovenije in ima vse pravice, čeprav je bil proti Sloveniji in je proti njej tudi deloval. Ta isti ... in vodnik ... sta vanj naperila orožje ter sta se hvalila, kako bosta ubila ustaša. Do danes v Skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja v Ljubljani o pokojnini zanj ni zvedel ničesar. To pa le zato, da bi si nekdo opral roke in na ta način pridobil pravico do državljanstva. Zato ga je lažno obtožil ter očrnil, da je sodeloval v agresiji na Republiko Slovenijo. Smiselno predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo. Star je ... let, je srčni bolnik od leta ... naprej in boleha za visokim pritiskom. Pred tem je imel zapleteno operacijo žolča in jeter. Ostal je brez sredstev za preživljanje, zaradi navedenih bolezni pa tudi ni sposoben za kakršnokoli delo. Sedaj je ostal še brez pokojnine. Tožbi prilaga tudi seznam šestih prič.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je izdala izpodbijano odločbo na podlagi dejanskega stanja, ki ga je ugotovila z zaslišanjem operativnih delavcev Ministrstva za obrambo v Ljubljani. Glede na načelo proste presoje dokazov se je odločila, da ne bo izvajala dodatnih dokazov, v skladu z diskrecijsko pravico iz 3. odstavka 40. člena navedenega zakona pa odločila, da obstajajo razlogi za zavrnitev tožnikove vloge za pridobitev državljanstva Republike Slovenije. Predlaga, da sodišče zavrne tožbo kot neutemeljeno.

Tožba je utemeljena iz naslednjih razlogov.

Po presoji sodišča je tožena stranka v upravnem postopku nepopolno ugotovila dejansko stanje, predvsem v zvezi z izvajanjem dokaznega postopka, ter tako kršila določbe zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), ki se po določbi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) začasno smiselno uporablja kot republiški predpis, in sicer določbe 7., 9. in 159. člena navedenega zakona. Po teh določbah je treba v postopku ugotoviti resnično stanje stvari in v ta namen ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo (7. člen - načelo materialne resnice); o tem katera dejstva je treba šteti za dokazana, odloči pooblaščena uradna oseba po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj in na podlagi uspeha celotnega postopka (9. člen - presoja dokazov); dejstva, na podlagi katerih se izda odločba, se ugotovijo z dokazi; kot dokazilo se uporabi vse, kar je primerno za ugotavljanje stanja stvari in kar ustreza posameznemu primeru, kot so listine oziroma mikrofilmska kopija listine ali reprodukcija te kopije, priče, izjave strank, izvedenci, ogledi (159. člen - splošna določba o dokazovanju). Tožena stranka namreč po presoji sodišča v upravnem postopku ni izvedla vseh dokazov za popolno ugotovitev dejanskega stanja, pač pa le zaslišanje tožnika in pa pooblaščene uradne osebe Ministrstva za obrambo Republike Slovenije v Ljubljani. To, po presoji sodišča, glede na navedene določbe citiranega zakona v konkretnem primeru ne zadošča. Sodišče zato ne more pritrditi navedbi tožene stranke v njenem odgovoru na tožbo, da se je glede na načelo proste presoje dokazov odločila, da ne bo izvajala dodatnih dokazov, še posebej, če je to načelo vezano na odločanje po prostem preudarku. Prosta presoja dokazov, v povezavi z načelom materialne resnice (7. člen) s splošno določbo o dokazovanju (159. člen) in z načelom odločanja po prostem preudarku v ZUP, ne pomeni, da organ, ko na podlagi te presoje sprejema svoj sklep, ni z ničemer vezan, ker je organ dolžan iz ugotovljenih dejstev izvesti logičen zaključek o dejanskem stanju in obrazložiti, zakaj posameznim dokazom ni poklonil vere oziroma zakaj določenih dokazov ne more vzeti za zanesljive. To pomeni, da je treba v vsakem primeru obrazložiti, zakaj se tudi eni priči verjame, ali ne verjame. Taka obrazložitev pa iz izpodbijane odločbe ne izhaja. V izpodbijani odločbi je namreč tožena stranka le pavšalno navedla, da je bilo v postopku ugotovljeno, da je tožnik v času agresije na Republiko Slovenijo kot aktivna vojaška oseba deloval na strani agresorja zoper samostojnost in neodvisnost Republike Slovenije, kar pa glede na citirane določbe ZUP v konkretnem primeru ne zadošča. Ni pa tožena stranka v izpodbijani odločbi obrazložila, kot je že navedeno, zakaj določenih dokazov v upravnem postopku ne more vzeti za zanesljive oziroma zakaj je (smiselno) verjela le zaslišanju pooblaščenega delavca Ministrstva za obrambo Republike Slovenije in ne izjavam tožnika, zaslišanega v upravnem postopku (zapisnik o zaslišanju pri toženi stranki z dne 5.5.1992). Vsak izvedeni dokaz je namreč podvržen presoji organa in o vsakem izvedenem dokazu se mora organ v odločbi izjasniti. Če izvedeni dokazi v odločbi niso bili presojeni, je to bistvena kršitev pravil postopka.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločba nezakonita tudi zaradi tega, ker prosti preudarek po 3. odstavku 40. člena citiranega zakona o državljanstvu Republike Slovenije, v povezavi z določbo 8. točke 1. odstavka 10. člena tega zakona, v tej odločbi ni obrazložen. Po tej določbi: ne glede na izpolnjene pogoje iz 1. odstavka tega člena (prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji dne 23.decembra 1990 in dejansko življenje v Republiki Sloveniji) se vloga lahko zavrne tudi osebi, za katero so podani razlogi iz 8. točke 1. odstavka 10. člena tega zakona (da njen sprejem v državljanstvo Republike Slovenije predstavlja nevarnost za javni red, varnost ali obrambo države).

Po določbah ZUP, v povezavi z odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 61-2774/92 z dne 24.12.1992) o razveljavitvi 28. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije z dnem objave te odločbe, v upravnih stvareh, v katerih je organ po zakonu upravičen odločati po prostem preudarku, mora biti odločba izdana v mejah pooblastila in v skladu z namenom, za katerega mu je pooblastilo dano; določbe tega zakona veljajo tudi za primere, ko je organ upravičen odločati v upravni stvari po prostem preudarku (2. in 3. odstavek 4. člena); če je pristojni organ po zakonu upravičen rešiti stvar po prostem preudarku, mora v obrazložitvi poleg podatkov iz 2. odstavka tega člena (kratka obrazložitev zahtevkov strank, ugotovljeno dejansko stanje in po potrebi tudi razlogi, ki so bili odločilni za presojo dokazov, zakaj ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank, pravni predpisi in razlogi, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo odločbo, navedeno v dispozitivu) navesti ta predpis in razloge za svojo odločitev (1. stavek 3. odstavka 209. člena). Iz citirane odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije tudi izhaja, da v primeru, da organ prošnjo ob izrecno ugotovljeni ali molče predpostavljeni izpolnjenosti vseh pogojev zavrne po prostem preudarku, mora navesti razloge za to svojo odločitev, iz katerih bo razvidno, da pri odločanju po prostem preudarku ni ravnal samovoljno, ampak v mejah in v skladu z namenom pooblastila, ki mu ga zakon daje, tako da bo stranka s temi razlogi seznanjena in da bo lahko sprožila upravno sodno kontrolo zakonitosti oziroma v primeru ustavne pritožbe tudi ustavno sodno kontrolo ustavnosti take upravne odločbe; dokazovanje izpolnjenosti ali neizpolnjenosti zakonskega pogoja mora biti mnogo bolj jasno, natančno in kategorično oziroma takšno, da izključuje nasprotne možnosti, kot je to potrebno pri navajanju razlogov, ki naj dokažejo ali izkažejo, da organ pri diskrecijskem odločanju ni ravnal samovoljno, ampak v skladu z zakonsko določenim namenom diskrecijskega odločanja; z dnem objave te odločbe (24.12.1992) 28. člen zakona o državljanstvu Republike Slovenije preneha veljati in se v skladu s 1. odstavkom 414. člena prejšnje ustave, katerega uporabo (hkrati z 2. odstavkom) ustavno sodišče po pooblastilu iz 7. člena ustavnega zakona za izvedbo ustave odreja ob razveljavitvi predpisov, tudi ne more uporabljati za razmerja, nastala pred dnem objave te odločbe, če do tega dne še niso bila pravnomočno rešena. V konkretnem primeru pa gre za tako razmerje.

Ker so bila kršena pravila postopka, kar je vplivalo na odločitev, in ker v izpodbijani odločbi ni obrazložen prosti preudarek, je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. odstavka 39. člena zakona o upravnih sporih (ZUS), ki se po določbi 1. odstavka 4. člena navedenega ustavnega zakona začasno smiselno uporablja kot republiški predpis. Na pravno menje in pripombe, dane v tej sodbi, je tožena stranka vezana (62. člen ZUS).

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba U 756/92
• Sodba U 965/92
• Sodba U 1097/92