Sodba U 827/92

Jedro

Državljan druge republike zaposlen v tujini, dejansko ne živi v Sloveniji, zaradi česar ne izpolnjuje pogojev za pridobitev državljanstva.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka odločila, da se ne ugodi tožničini prošnji za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije. Ugotovila je, da tožnica dejansko ne živi v Sloveniji, zato ne izpolnjuje pogojev za pridobitev državljanstva Republike Slovenije na podlagi 1. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDRS - Uradni list RS, št. 1/91-I, 30/91-I, 38/92).

Tožnica v tožbi navaja, da je državljanka Bosne in Hercegovine, vendar z matično republiko nima več nobene zveze. Poročena je s Slovencem. Z možem sta v ... zgradila stanovanjsko hišo, kjer ima prijavljeno tudi stalno prebivališče. Začasno je zaposlena v ..., vendar z možem 4 do 5 krat letno prihajata v.... Ko bo izpolnila pogoje za upokojitev, se bo vrnila v.... Zaradi začasne zaposlitve v tujini tožnica ne more biti vsak dan v Sloveniji, vendar je z zgraditvijo hiše v izrazila težnjo po stalnem bivanju v Sloveniji. Zato meni, da izpolnjuje pogoje za pridobitev državljanstva po določbi 1. odstavka 40. člena zakona, saj pojem stalnega prebivališča ne pomeni samo dejanskega bivanja na naslovu, pač pa tudi voljo imeti določeno rezidenco. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo ter ugodi njeni prošnji za sprejem v državljanstvo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo poudarja, da tožnica dejansko živi v Nemčiji, kjer je zaposlena, zato ne izpolnjuje pogojev za pridobitev državljanstva po določbi 40. člena zakona. Predlaga, da sodišče neutemeljeno tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi gre za pridobitev državljanstva Republike Slovenije po določbi 1. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu. Tožena stranka pravilno ugotavlja, da na tej pravni podlagi pridobi državljanstvo Republike Slovenije državljan druge republike, ki je imel na dan plebiscita o neodvisnosti in samostojnosti Republike Slovenije dne 23. decembra 1990, prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji in tukaj tudi dejansko živi. Kumulativno morata torej biti izpolnjena oba predpisana pogoja.

Tožnica ne izpodbija dejanske ugotovitve, da je državljanka druge republike in da je zaposlena v tujini. Nasprotno, sama navaja, da z možem prihaja v 4 do 5 krat letno, domov pa se bo vrnila, ko bo izpolnila pogoje za upokojitev. Toda občasno vračanje v Slovenijo in lastnina na nepremičnini v kraju stalnega prebivališča še ne pomeni, tudi dejanskega življenja v Sloveniji ne glede na tožničine želje. Kraj dejanskega življenja je lahko le kraj, v katerem prizadeti dejansko v pretežni meri zadovoljuje svoje življenjske potrebe. Le-te pa tožnica trenutno zadovoljuje v tujini. Glede na povedano, sodišče ne dvomi v sprejeti dejanski zaključek, da tožnica dejansko ne živi v kraju prijavljenega stalnega prebivališča. Zato tožena stranka pravilno ugotavlja, da ne izpolnjuje pogojev za pridobitev državljanstva po določbi 1. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu, zaradi česar ne more pridobiti državljanstva na tej pravni podlagi. Na odločitev v tem postopku tudi ne more vplivati trditev, da je mož Slovenec, saj poroka sama po sebi ne vpliva na državljanstvo.

Iz navedenih razlogov je sodišče neutemeljeno tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je sodišče uporabilo kot republiški predpis, skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona (Uradni list RS, št. 1/91-I).

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba U 756/92
• Sodba U 965/92
• Sodba U 1097/92