<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

Sodba U 284/92-9

Sodišče:Vrhovno sodišče
Oddelek:Upravni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSRS:1993:U.284.92.9
Evidenčna številka:VS00255
Datum odločbe:04.02.1993
Področje:SODNE TAKSE
Institut:izterjava neplačane sodne takse

Jedro

Vročitev opomina za plačilo sodnih taks je veljavno opravljena, če je le ta vročen pooblaščencu.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo proti odločbi Uprave za družbene prihodke občine z dne 2.9.1991, s katero mu je bilo naloženo plačilo sodne takse v znesku 11.108 din in 50 % pribitka nanjo kot kazenske takse v znesku 5.554 din. Vse pritožbene ugovore je zavrnila z obrazložitvijo, da je opomin za plačilo sodne takse bil 22.2.1991 vročen tožnikovemu pooblaščencu in ker taksa ni bila plačana v zakonskem roku, je organ prve stopnje pravilno odločil. Zahteva stranke za izdajo odločbe o odmeri takse, pa ne zadrži izdaje odločbe o prisilni izterjavi takse (3. odstavek 29. člena zakona o sodnih taksah).

Tožnik v tožbi izrecno uveljavlja tožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. V obrazložitvi navaja, da zakon o sodnih taksah v 3. odstavku 26. člena določa, da v primeru, če stranka ni navzoča pri sodnem dejanju, za katero mora plačati takso, ji sodišče pošlje nalog naj v 15 dneh od vročitve naloga plača sodno takso. Če taksni zavezanec ne plača takse v roku, sodišče to sporoči upravi za družbene prihodke, naj takso prisilno izterja (1. odstavek 29. člena). Ko uprava za družbene prihodke prejme sporočilo, izda odločbo, s katero taksnemu zavezancu naloži, da v roku 15 dni plača dolžno takso. Sodišče in uprava za družbene prihodke nista ravnala v skladu s citiranimi določbami zakona. Nalog za plačilo takse mora sodišče osebno vročiti stranki - taksnemu zavezancu. To je specialna določba zakona o sodnih taksah, ki izključuje določbe ZPP, ki se nanašajo na pooblaščenca. Ker ne zadošča, če se nalog za plačilo sodne takse pošlje pooblaščencu, niso bili izpolnjeni pogoji za obvestilo upravi za družbene prihodke, da taksa ni plačana, niti za izdajo odločbe o plačilu 50 % kazenske takse. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga, da sodišče neutemeljeno tožbo zavrne iz razlogov izpodbijane odločbe.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi gre za izterjavo neplačane sodne takse v pravdni zadevi Ni sporno, da tožnik takse na pritožbo v znesku 11.108 din ni plačal v zakonskem roku ter da je opomin za plačilo sodne takse bil 22.2.1991 vročen njegovemu pooblaščencu - odvetniku. Zmotno je tožnikovo stališče, da bi v skladu z določbo 3. in 4. odstavka 26. člena zakona o sodnih taksah (ZST - Uradni list SRS, št. 1/90, RS 14/91, 19/92) moral biti opomin vročen neposredno tožniku - taksnemu zavezancu. Točno je sicer, da zakon določa, da v primeru, ko stranka ni navzoča pri sodnem dejanju, za katero je treba plačati takso, ali če prejme sodišče vlogo po pošti, za katero ni plačana taksa, pošlje sodišče taksnemu zavezancu opomin, naj v 15 dneh plača takso. Toda ta določba ne izključuje določbe 138. člena zakona o pravdnem postopku, ki ureja vročanje, kadar ima stranka zakonitega zastopnika ali pooblaščenca. Po navedeni določbi se v primeru, ko ima stranka pooblaščenca, vročajo spisi njemu, če v tem zakonu ni drugače določeno. Ker glede vročitve opomina za plačilo sodnih taks ZPP ne določa drugače, je vročitev opomina veljavno opravljena, če je le-ta vročen pooblaščencu in ne stranki. Opomin za plačilo sodne takse je bil torej pravilno vročen pooblaščencu, zato po vsebini uveljavljeni tožbeni ugovor kršitve pravil postopka ni podan. Ker tožnik ni plačal sodne takse v roku 15 dni, so bili izpolnjeni pogoji za izterjavo dolžne takse po upravi za družbene prihodke skupaj s 50 % pribitkom nanjo kot kazensko takso (3. odstavek 29. člena zakona). Sicer pa tožnik odmerjeni višini takse niti ne ugovarja. Materialno pravo je bilo torej pravilno uporabljeno in tudi ta tožbeni ugovor ni utemeljen.

Izpodbijana odločba je zakonita. Neutemeljeno tožbo je sodišče zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih. Na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona (Uradni list RS, št. 1/91-I) je sodišče določbe ZPP in ZUS smiselno uporabilo kot republiška predpisa.


Zveza:

ZST člen 26, 26/3, 26/4, 29, 29/3. ZPP (1977) člen 138.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy0xNDE0