Sodba U 515/92

Jedro

Državljan druge republike, ki je zaposlen v tujini, dejansko ne živi v Sloveniji, zato ne izpolnjuje pogojev za pridobitev državljanstva.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo prošnjo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije. V obrazložitvi navaja, da tožnik dejansko ne živi v Sloveniji, zato ne izpolnjuje pogojev za pridobitev državljanstva po določbi 1. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDRS - Uradni list RS, št. 1/91-I, 30/91-I).

Tožnik v tožbi navaja, da se je v letu 1969 poročil s slovensko državljanko. Oba otroka sta prav tako državljana Republike Slovenije. V Sloveniji sta si z ženo zgradila stanovanjsko hišo, kjer ima prijavljeno stalno prebivališče od 27.10.1983 dalje. Na dan 23.12.1990 je tako v Sloveniji imel prijavljeno stalno prebivališče in se je tudi udeležil plebiscita. Z ženo sta se zaposlila v tujini, ker doma nista dobila dela. V Slovenijo se vrača vsak praznik in za dopust, saj je to njegov edini dom. Tožniku še nekaj let manjka do upokojitve in takrat se namerava vrniti v Slovenijo. Meni, da se mu je zgodila velika krivica glede na tiste prosilce, ki so dobili državljanstvo, čeprav so prijavili stalno prebivališče šele 22.12.1990 in so brez zaposlitve. Tožnik je gmotno preskrbljen in je že veliko denarja prinesel v Slovenijo, kjer je njegov edini dom, saj v Bosni nima več nobenih bližnjih sorodnikov. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo in ugodi njegovi prošnji. Tožena stranka v odgovoru na tožbo poudarja, da tožnik dejansko ne živi v Sloveniji, zato ne izpolnjuje pogojev za pridobitev državljanstva po določbi 1. odstavka 40. člena zakona. Predlaga, da sodišče neutemeljeno tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi gre za pridobitev državljanstva Republike Slovenije po določbi 1. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu. Tožena stranka pravilno ugotavlja, da na tej pravni podlagi pridobi državljanstvo Republike Slovenije državljan druge republike, ki je imel na dan plebiscita 23.12.1990 prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji in tukaj tudi dejansko živi. Izpolnjena morata biti oba navedena pogoja. Točno je, da ima tožnik prijavljeno stalno prebivališče v Sloveniji. Toda tožnik nadaljnje odločilne ugotovitve, da dejansko ne živi v Sloveniji, niti ne izpodbija. Nasprotno, v tožbi navaja, da sta z ženo zaposlena v tujini in se v Slovenijo vrača le ob praznikih ter za dopust. V Slovenijo pa se namerava vrniti čez nekaj let, ko se bo upokojil. Življenja v takšnih okoliščinah pa ni mogoče šteti za dejansko življenje v Sloveniji. Občutek pripadnosti k določenemu kraju in vlaganje sredstev v ta kraj, še ne pomeni dejanskega življenja v njem. Kraj dejanskega življenja je lahko le kraj, v katerem prizadeti dejansko v pretežni meri zadovoljuje svoje življenjske potrebe. Pridobitev državljanstva na podlagi določbe 1. odstavka 40. člena pa zakon veže na dejansko življenje v Sloveniji. Ker tožnik tega pogoja ne izpolnjuje, je pravilen materialno-pravni zaključek tožene stranke, da na tej pravni podlagi tožnik ne more pridobiti državljanstva Republike Slovenije. Na odločitev v tem postopku tudi ne more vplivati trditev, da so žena in otroci slovenski državljani, saj poroka sama po sebi ne vpliva na državljanstvo.

Iz navedenih razlogov je sodišče neutemeljeno tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je sodišče na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona (Uradni list RS, št. 1/91-I) smiselno uporabilo kot republiški predpis.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba U 756/92
• Sodba U 965/92
• Sodba U 1097/92