Sodba U 555/92

Jedro

Državljanu druge republike, ki je na začasnem delu v tujini, ne živi dejansko v Sloveniji in ne izpolnjuje pogojev za pridobitev državljanstva RS po 1. odstavku 40. člena Zakona o državljanstvu RS. Če iz dejanske podlage, navedene v vlogi, izhajajo samo (nekateri) elementi za pridobitev državljanstva po navedenem členu, vložnik pa ni navedel pravne podlage, se vloga presoja samo po 40. členu zakona.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo prošnjo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije. Ugotovila je, da je tožnik državljan Republike Hrvatske, da ima v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče, da pa živi in dela v tujini. S tem ni izpolnjen eden od kumulativno predpisanih pogojev za pridobitev državljanstva po 1. odstavku 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDRS - Uradni list RS, št. 1/91-I in 30/91-I). Ta namreč za pridobitev državljanstva Republike Slovenije, poleg prijave stalnega prebivališča zahteva še, da državljan druge republike, ki želi pridobiti državljanstvo, v Republiki Sloveniji tudi dejansko živi.

Tožnik je proti takšni odločitvi sprožil upravni spor. V tožbi navaja, da bi tožena stranka ne smela presojati samo pogojev za pridobitev državljanstva po določbi 1. odstavka 40. člena navedenega zakona. Ta namreč velja za osebe, ki so državljani druge republike. Tožnik pa ni državljan druge republike. Nikoli se namreč ni izrekel za takšno državljanstvo. Čuti in živi kot Slovenec, dobršen del svojega življenja je preživel v Sloveniji. Njegova mati je bila državljanka Hrvatske, pa je tudi letos pridobila državljanstvo Slovenije. Njegov oče pa je ves čas državljan Slovenije. Prijava stalnega prebivališča v Sloveniji kaže, da je tožnikova volja ves čas, da bi prebival v Sloveniji. Zaposlitev v Nemčiji pomeni le začasno odsotnost iz Slovenije. Na Hrvatsko ga veže le poreklo matere, vse druge navezne točke pa govorijo za to, da je dejansko slovenski državljan. Tožnik še navaja, da izpolnjuje pogoje za pridobitev državljanstva Republike Slovenije po rodu. Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in tožniku prizna državljanstvo od njegovega rojstva, to je od 18.10.1968 dalje.

Tožena stranka je odgovorila na tožbo. V odgovoru navaja, da je tožnikovo vlogo za pridobitev državljanstva presojala po določbi 40. člena zakona o državljanstvu. Vloga je bila namreč vložena na ustreznem obrazcu, tudi taksa je bila plačana v višini, predpisani za odločbo o zahtevi državljana druge republike za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije. Tožnik vlogi ni priložil dokazila o republiškem državljanstvu, zato je tožena stranka preverila ta podatek po organu občine tožnikovega stalnega bivališča v Sloveniji, ta pa je po kartonu izdanih osebnih izkaznic ugotovil, da je tožnik državljan Republike Hrvaške, vpisan v državljansko knjigo ... Tožnik je v vlogi sam navedel, da dela v ZRN. Torej ne živi v Sloveniji in ne izpolnjuje pogojev po 40. členu navedenega zakona. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Tožnik je dne 24.12.1991 dal vlogo za pridobitev državljanstva Republike Slovenije. V njej sicer ni izrecno navedel pravne podlage, na katero opira svojo vlogo. Navedena dejanska podlaga pa daje le elemente za odločanje po 1. odstavku 40. člena zakona o državljanstvu. Podatkov za ugotavljanje morebitnih drugih podlag za pridobitev državljanstva Republike Slovenije po določbah 3. člena zakona o državljanstvu, tožnik v vlogi ni navedel. Zato je tožena stranka ravnala pravilno, ko je ugotavljala utemeljenost vloge na podlagi 40. člena zakona o državljanstvu.

Tožena stanka je v ugotovitvenem postopku ugotovila, da je tožnik državljan Republike Hrvatske. Nelogična in v nasprotju z dejstvom, da je vložil zahtevo za pridobitev slovenskega državljanstva, je tožnikova navedba, da že je državljan Republike Slovenije. Nadalje ni sporno, da je tožnik na dan plebiscita o neodvisnosti in samostojnosti Republike Slovenije dne 23.12.1990 imel prijavljeno stalno prebivališče v Sloveniji. Vendar pa tudi ni sporno, da tožnik živi in dela v Nemčiji. S tem pa ne izpolnjuje pogoja, ki ga predpisuje 1. odstavek 40. člena zakona, ki določa, da mora takšen državljan druge republike tudi dejansko živeti v Sloveniji. Tu ni mogoče upoštevati tožnikovih navedb, da ima namen živeti v Sloveniji (to je že element pravilne prijave stalnega bivališča) in da je na delu v ZRN le začasno. Zakon za pridobitev državljanstva na prehoden način, določen v 40. členu, izrecno zahteva dejansko življenje v Sloveniji. Tožena stranka je pravilno ugotovila, da oseba, ki dela v tujini, ne živi dejansko v Sloveniji in je pravilno odločila, ko je zavrnila tožnikovo vlogo za pridobitev državljanstva.

Glede na navedeno je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita, zato je sodišče tožbo zavrnilo.

Sodišče še pripominja, da se je v tem postopku obravnavala samo utemeljenost tožnikove vloge po 40. členu zakona o državljanstvu. Izid tega postopka ni ovira, da tožnik sproži postopek za pridobitev državljanstva na kakšni drugi pravni podlagi, če meni, da izpolnjuje pogoje.

Sodišče je odločilo s smiselno uporabo določbe 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih. Ta predpis in druge zvezne predpise je uporabilo kot republiški predpis po določbi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št.1/91-I).

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba U 756/92
• Sodba U 965/92
• Sodba U 1097/92