Sodba U 231/92

Jedro

Izrek odločbe o gradbenem dovoljenju ni določen, če iz njega niso razvidna vsa zemljišča, na katerih se izvaja gradnja objekta.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za industrijo in gradbeništvo Republike Slovenije z dne 26.3.1992 odpravi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Sekretariata za varstvo okolja in urejanje prostora občine z dne 2.8.1991, s katero je bilo investitorju izdano gradbeno dovoljenje za legalizacijo stanovanjskega objekta in gradnjo vodovoda na parc.št. 190/1.

Tožnik je v pritožbi navajal, da se pritožuje, ker ga upravni organ kot prizadeto stranko ni vključil v upravni postopek.

Tožena stranka je pritožbo zavrnila, ker je ugotovila, da je tožnik sodeloval v postopku. Tožnik je sodeloval že v postopku za izdajo lokacijskega dovoljenja, kjer so bili določeni pogoji za napeljavo vodovoda iz skupnega zajetja. Tedaj je bil seznanjen z okoliščino, da bo vodovod napeljan iz skupnega zajetja. Ni se pritožil in lokacijsko dovoljenje je postalo pravnomočno. Sodeloval pa je tudi v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja: iz zapisnika z dne 11.4.1990 izhaja, da je bil seznanjen z legalizacijo vodovoda, ki bo speljan iz skupnega zajetja in z zahtevo Republiške vodne uprave o omejitvi zajetja, ki zadeva vsakega od ostalih upravičencev in je to potrdil s svojim podpisom.

Zoper takšno odločitev je tožnik sprožil upravni spor. V tožbi navaja, da je sicer res dal soglasje za izgradnjo vodovoda, ki bo speljan iz skupnega zajetja, vendar ne na način, kot ga sedaj hoče uresničiti investitorka. Iz lokacijske in gradbene dokumentacije izhaja, da si morajo gospodinjstva, ki se bodo priključila na obstoječe zajetje, zgraditi ob že obstoječem rezervoarju še dodaten rezervoar, ki bo povezan z obstoječim, od tu dalje pa lasten vodovodni sistem do stanovanjskih objektov. S takšno rešitvijo se je strinjal tedaj in soglaša še tudi sedaj. Investitorka pa ni zgradila ničesar in se hoče priključiti na tožnikovo napeljavo. Ni nasprotoval, da se kdo priključi na njegov vodovod, vendar le v skladu z lokacijsko dokumentacijo. Investitorka pa bi se lahko priključila tudi na novozgrajeni vodovod pri zajetju, ali pa bi si uredila zajetje, ki ga že ima, tako, da bi ustrezalo higienskim predpisom. Tožnik smiselno predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

Tožena stranka je odgovorila na tožbo. Vztraja pri svoji odločitvi. Sklicuje se na razloge v izpodbijani odločbi in predlaga, naj sodišče tožbo zavrne.

Tožba je utemeljena.

Iz vsebine tožbe izhaja, da se tožnikove navedbe in predlogi nanašajo le na tisti del gradbenega dovoljenja in izpodbijane odločbe, ki se nanaša na izgradnjo vodovoda, ne tudi na del, ki obravnava legalizacijo zgrajenega stanovanjskega objekta.

Izrek prvostopne odločbe v delu, ki se nanaša na izgradnjo vodovoda, navaja le gradnjo na parc. št. 190/1. Predhodno izdano lokacijsko dovoljenje, ki ga je izdal Komite za varstvo okolja in urejanje prostora občine z dne 6.7.1989, pa se nanaša na legalizacijo stanovanjskega objekta na parc. št. 190/1 in na gradnjo vodovoda z zajetjem in rezervoarjem na parc.št. 1194/7 in 1194/6, vse pa v skladu z lokacijsko dokumentacijo Zavoda za družbeno planiranje občine iz februarja 1989. Navedena lokacijska dokumentacija obravnava izgradnjo vodovoda v treh variantah, iz izreka lokacijskega dovoljenja pa se da sklepati, da je izdano za varianto, po kateri se zgradi dodaten rezervoar na parc. št. 1194/7, cevovod pa se spelje po parc. št. 1194/7 in 1194/6, po vaški poti, nato pa po parc. št. 97/2 in 98/3 do parc. št. 190/1. Samo k takšni izgradnji vodovoda je dal tožnik svoje soglasje. Izrek prvostopne odločbe, ki obravnava le gradnjo na parc. št. 190/1, pa je v tem delu deloma nejasen, deloma pa v nasprotju z izrekom lokacijske odločbe. S tem je bila kršena določba 208. člena zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 47/86 - prečiščeno besedilo). Ta med drugim določa, da mora biti izrek določen. Izrek navedene prvostopne odločbe pa je premalo določen, saj iz njega ni mogoče dovolj jasno in zanesljivo ugotoviti, na katerih zemljiščih in po katerem projektu (kateri od treh variant iz lokacijskega dovoljenja) je treba graditi sporni vodovod. Gradnja vodovoda vsekakor ne zadeva samo parcele št. 190/1, razen če je mišljena tretja varianta iz lokacijskega dovoljenja, to je izgradnja rezervoarja za kapnico.

Opisana kršitev določb ZUP je takšne narave, da je povzročila nezakonitost odločbe prve stopnje. Ker nezakonitosti ni odpravila tožena stranka, je tudi njena odločba nezakonita.

V ponovljenem postopku naj tožena stranka ugotovljeno nezakonitost odpravi tako, da bo iz izreka določno razvidno, na katerih zemljiščih in kakšni posegi se dovoljujejo z gradbenim dovoljenjem za gradnjo vodovoda.

Sodišče je odločilo s smiselno uporabo določbe 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih. To določbo in določbe drugih zveznih predpisov je uporabilo kot republiški predpis po določbi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009