Sodba U 662/92-5

Jedro

Vzpostavitev lastninske pravice na podržavljenem stavbnem zemljišču je mogoča samo v primeru, ko ima na takšnem zemljišču pravico uporabe še vedno bivši lastnik.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožnikov proti sklepu Sekretariata za planiranje, družbene dejavnosti, gospodarstvo in prostorsko urejanje z dne 8.5.1992, s katerim je bil zavržen njihov zahtevek za vzpostavitev lastninske pravice na nacionaliziranem zazidanem stavbnem zemljišču parc. št. 221 in nezazidanem stavbnem zemljišču parc. št. 474/5. V obrazložitvi navaja, da sta navedeni zemljišči bili podržavljeni po zakonu o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč. Vzpostavitev lastninske pravice na podržavljenem stavbnem zemljišču je možna v korist upravičenca, ki ima na njem pravico uporabe (torej prejšnjih lastnikov) in ne tudi njihovih pravnih naslednikov, ki so pravico uporabe pridobili z dedovanjem (31. člen v zvezi s 3., 4. in 5. členom zakona o denacionalizaciji v nadaljevanju ZDEN, Uradni list RS, št. 27/91). Zato ni bilo pogojev za uvedbo postopka in je organ prve stopnje utemeljeno vloženo zahtevo zavrgel (2. odstavek 125. člena ZUP).

Tožniki v tožbi uveljavljajo tožbeni razlog napačne uporabe materialnega prava in v posledici tega kršitve pravil postopka. Po določbi 31. in 32. člena ZDEN se stavbno zemljišče, na katerem ima upravičenec pravico uporabe, vrne tako, da se pri zemljiščih, ki so bila predmet nacionalizacije vzpostavi lastninska pravica v njegovo korist. To velja tudi za nezazidana stavbna zemljišča, ki z odločbo upravnega organa niso bila odvzeta upravičencu oziroma niso bila oddana za gradnjo. Sporni stavbni zemljišči parc. št. 221 in 474/5 nista bili nikdar odvzeti iz posesti upravičencev. Tožniki imajo te parcele v posesti od dedovanja dalje. ZDEN ne določa, da se zemljišče ne vrne, če je bilo dedovanje uživalne pravice že opravljeno. Zato menijo, da je sprejeto stališče nevzdržno, saj so mnogi lastniki podržavljenih zemljišč že pokojni in po tej razlagi njihovi pravni nasledniki ne bi mogli uveljaviti svojih pravic na podlagi 31. in 32. člena ZDEN. Takšno stališče negira inštitut pravnega nasledstva. Poleg tega pravni nasledniki denacionalizacijskega upravičenca samo na tej podlagi lahko zahtevajo vzpostavitev lastninske pravice na podržavljenem premoženju. Če je upravičenec do denacionalizacije umrl so njegovi pravni nasledniki upravičeni za uveljavljanje teh pravic (11. do 15. člen zakona). Predlagajo, da sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo ter o zadevi meritorno odloči tako, da zahtevi ugodi.

V odgovoru na tožbo se tožena stranka sklicuje na razloge izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče neutemeljeno tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi gre za denacionalizacijo zazidanega stavbnega zemljišča parc. št. 221 in nezazidanega stavbnega zemljišča parc. št. 474/5 . Ni sporno, da sta navedeni parceli bili podržavljeni na podlagi zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (Uradni list FLRJ št. 52/58). Na podlagi dedovanja so pravico uporabe na teh zemljiščih pridobili tožniki - vlagatelji zahteve za denacionalizacijo.

Na podržavljenem stavbnem zemljišču, na katerem ima upravičenec pravico uporabe, se vzpostavi lastninska pravica v njegovo korist (31. člen ZDEN). Na navedeno pravno podlago se sklicujejo tudi tožniki. Lastninska pravica se torej vzpostavi na tistih stavbnih zemljiščih, na katerih ima upravičenec pravico uporabe. Pojem upravičenca v postopku denacionalizacije opredeljuje 9. člen cit. zakona in to po dveh kriterijih. Prvi kriterij je prvotno lastništvo, to so torej osebe, katerih premoženje je bilo podržavljeno s predpisi oziroma na način določenem v zakonu. Drugi kriterij pa je jugoslovansko državljanstvo teh oseb na dan podržavljenja. Citirane zakonske določbe so torej podlaga za uvedbo denacionalizacijskega postopka, če ima na podržavljenem stavbnem zemljišču pravico uporabe še vedno bivši lastnik. Le v takem primeru se izda odločba o denacionalizaciji, ki se vedno glasi na denacionalizacijskega upravičenca, to je prejšnjega lastnika podržavljenega premoženja (1. odstavek 67. člena ZDEN). Tožniki pa to niso, ker so pravico uporabe na spornih zemljiščih pridobili z dedovanjem. V zvezi s tem se tožniki neutemeljeno sklicujejo na 15. člen navedenega zakona. Po določbi 1. odstavka citiranega člena je namreč postavljeno le splošno pravilo, da so pravni nasledniki denacionalizacijskih upravičencev upravičeni za uveljavljanje pravic iz tega zakona, če so upravičenci do denacionalizacije iz 3., 4. in 5. člena tega zakona mrtvi. To pomeni, da so tožniki kot pravni nasledniki denacionalizacijskega upravičenca, upravičeni za vložitev predloga v postopku denacionalizacije, vendar zaradi tega še niso tudi upravičenci do denacionalizacije po 31. členu, saj so to samo osebe, katerim je bilo premoženje podržavljeno. Eno so torej upravičenci do denacionalizacije in drugo osebe, ki so v primerih kot to določa zakon, upravičene za vložitev zahteve.

Ni torej utemeljen tožbeni ugovor, da bi moral biti uveden denacionalizacijski postopek in vzpostavljena lastninska pravica v korist tožnikov kot univerzalnih pravnih naslednikov bivših lastnikov. Ker zakon vzpostavitev lastninske pravice na podržavljenem stavbnem zemljišču, izrecno veže pravico uporabe na denacionalizacijskega upravičenca, ni mogoča širša razlaga te določbe v korist njegovih univerzalnih pravnih naslednikov. V preteklosti se je namreč pravica uporabe na stavbnih zemljiščih prenašala ne samo na univerzalne pravne naslednike, ampak tudi na singularne pravne naslednike. Med ožjimi družinskimi člani je bila pravica uporabe ves čas v pravnem prometu (21. člen zakona o stavbnih zemljiščih - Uradni list RS, št. 18/84, 18. člen zakona o razpolaganju z nezazidanim stavbnim zemljiščem, Uradni list SRS, št. 27/72 in 5. člen zakona o določanju stavbnega zemljišča v mestih in naseljih mestnega značaja, Uradni list SFRJ, št. 77/68). Do uveljavitve zakona o določanju stavbnega zemljišča v mestih in naseljih mestnega značaja pa pravni promet pravice uporabe na stavbnih zemljiščih ni bil omejen. Od prejšnjega lastnika podržavljenega zemljišča se je tako pravica uporabe v preteklosti prenašala na različne načine. Vprašanja lastninjenja na navedene načine pridobljenih stavbnih zemljišč, pa ZDEN ni uredil. To potrjuje tudi tožena stranka, ki navaja, da bo lastninjenje stavbnih zemljišč, ki ne bodo olastninjena po ZDEN, urejal drug zakon.

Upravni postopek je uveden, ko upravni organ v ta namen opravi kakršnokoli dejanje (1. odstavek 125. člena zakona o splošnem upravnem postopku - v nadaljevanju ZUP). V obravnavani zadevi je organ prve stopnje z dopisom z dne 20.4.1992 zahteval podatke o državljanstvu . S tem je bil upravni postopek uveden, zato upravni organ prve stopnje ne bi smel izdati sklepa po določbi 2. odstavka 125. člena ZUP, po katerem se vloga zavrže, če ni pogojev za uvedbo postopka, ampak bi moral postopati po določbi 25. in 66. člena ZUP. Po določbah 25. člena ZUP mora vsak organ po uradni dolžnosti med postopkom ves čas paziti na svojo stvarno in krajevno pristojnost. Če spozna, da ni pristojen za določeno upravno stvar, postopa tako, kot je predpisano v 3. in 4. odstavku 66. člena ZUP. Navedene določbe veljajo tudi v primeru, če se med postopkom ugotovi, da ne gre za zadevo, o kateri bi bil pristojen odločati. Ko je torej organ prve stopnje ugotovil, da ne gre za situacijo iz 31. člena ZDEN, o kateri bi bil pristojen odločiti, bi moral ravnati po določbah 25. in 66. člena ZUP. Čeprav tožena stranka na navedeno napako ni opozorila, je kljub temu izpodbijana odločba zakonita, saj bi tudi po 66. členu ZUP moral organ vlogo tožeče stranke zavreči, ker ne gre za zadevo, o kateri bi bil pristojen odločati.

Uveljavljani tožbeni razlog nepravilne uporabe materialnega prava torej ni podan. Kršitve pravil postopka pa niso vplivale na zakonitost odločbe. Zato je sodišče neutemeljeno tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih (ZUS). Na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) je sodišče določbe ZUP in ZUS smiselno uporabilo kot republiške predpise.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba U 720/93-4
• Sodba U 408/93-6
• Sodba U 205/93-4