sodba II Ips 468/92

Jedro

Imetnik avtomobila je objektivno odškodninsko odgovoren sopotnici v drugem avtomobilu, udeleženem v nesreči. Nasproti njej kot tretji osebi ne more ugovarjati sokrivde ostalih udeležencev v nesreči.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženec plačati tožnici znesek 180.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi ter ji povrniti pravdne stroške. Ugotovilo je, da se je tožnica poškodovala v prometni nesreči dne 29.8.1986 in da je za to nesrečo kriv toženec. Tožnici je odškodnino za telesne bolečine in za strah izplačala zavarovalnica. Ker je bila zavarovalna vsota izčrpana, uveljavlja tožnica odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti neposredno od toženca kot povzročitelja nesreče. Tožnica je imela večkrat prelomljeno desno piščal z odlomljenim zadnjim delom sklepa in odlomljeno glavico na mečnici. Od tega ji je ostal negibljiv sklep. Po ugotovitvi izvedenca je poškodba tožnici zapustila 20 % invalidnost in 10 % trajno zmanjšanje življenjskih sposobnosti. Tožnici je prisodilo 180.000,00 SIT odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo toženčevo pritožbo proti tej sodbi. Potrdilo je prvostopne ugotovitve o tem, da je toženec edini krivec za nesrečo, ter odmero prisojene odškodnine.

Proti tej sodbi vlaga toženec revizijo. Uveljavlja revizijske razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče razveljavi obe sodbi. Navaja, da je drugostopna sodba opustila preizkus pritožbe, ki se nanaša na zahtevek, ki ga je po mnenju revizije že izplačala zavarovalnica. Napačno je tudi, da ni bila upoštevana sokrivda pešakinje in voznika drugega vozila.

Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila in Javni tožilec Republike Slovenije se o njej ni izjavil (3. odst. 390. čl. ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Toženec v pritožbi ni izpodbijal prvostopne ugotovitve o tem, da zavarovalnica tožnici ni plačala odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Sodišče druge stopnje preizkusi sodbo prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odst. 354. čl. ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava (2. odst. 365. čl. ZPP). Ugotovitev o tem, da zavarovalnica tožnici ni plačala vtoževane odškodnine, je dejanska ugotovitev. Take ugotovitve sodišče druge stopnje ne more preizkušati po uradni dolžnosti. Zato revizijski očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni utemeljen.

Vprašanje sokrivde drugega voznika, udeleženega v nesreči, in pešakinje, ki se ji je toženec izognil, za utemeljenost tožničinega zahtevka nasproti tožencu ni pomembno. Toženec je kot imetnik avtomobila, s katerim je bil udeležen v nesreči, objektivno odškodninsko odgovoren tožnici kot tretji osebi (174. in 4. odst. 178. čl. ZOR). Tožnica ni bila imetnica avtomobila, v katerem se je peljala ob nesreči. Zato zanjo ne pridejo v poštev določbe prvih treh odstavkov 178. čl. ZOR. Vprašanje krivde je pomembno le med imetniki motornih vozil, nasproti tretjim pa odgovarja vsak od imetnikov avtomobilov, udeleženih v nesreči, ne glede na krivdo in solidarno. Revizijsko sodišče se z vprašanjem toženčeve krivde ni ukvarjalo, ker v tem sporu to vprašanje ni pomembno.

S sklicevanjem na dvom v resničnost dejstev v smislu 376. čl. ZPP ima toženec najbrž v mislih zakon o pravdnem postopku iz leta 1957 s spremembami in dopolnitvami, ki pa je prenehal veljati na podlagi 1. točke 1. odst. 509. čl. ZPP (Ur.l. SFRJ št. 4/77 s spremembami in dopolnitvami). Določbe 376. čl. zdaj veljavnega zakona o pravdnem postopku namreč ni mogoče spraviti v sklad z revizijskimi navedbami. Revizijsko sodišče je v okviru preizkusa pravilne uporabe materialnega prava po uradni dolžnosti (386. čl. ZPP) presodilo tudi višino priznane odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Glede na ugotovitve sodišča prve stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano, da je pri tožnici podana 20 % invalidnost in 10 % zmanjšanje življenjskih sposobnosti zaradi zmanjšanja gibljivosti desnega gležnja, je odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti tožnici prisojena v skladu z merili, ki jih določa 200. čl. ZOR.

Uveljavljani revizijski razlogi niso podani. Prav tako niso podani razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386. čl. ZPP). Zato je revizijsko sodišče toženčevo revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (393. čl. ZPP).

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSC Sklep Cp 13/2019
• VSL sodba I Cp 1787/2015
• VSL sodba II Cp 1456/2014

Povezani dokumenti:

• II Ips 468/92. Revizija tožene stranke zavrnjena kot neutemeljena.