Sodba U 309/92

Jedro

Prepoved opravljanja dejavnosti "avtoodpad" brez obrtnega dovoljenja - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Republiškega tržnega inšpektorata z dne 19.3.1992.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo prvostopnega organa, s katero je tržni inšpektorat na podlagi 1. in 2. člena zakona o tržni inšpekciji (ZTI - Ur. list SRS št. 27/74) tožniku prepovedal opravljati obrtno dejavnost "avtoodpad" brez obrtnega dovoljenja. V obrazložitvi odločbe tožena stranka v celoti povzema obrazložitev odločbe prve stopnje, poudarek pa daje ugotovitvi, da se na tožnikovem dvorišču poleg starih avtomobilov, za katere tožnik trdi, da so njegova zbirka old timerjev, nahajajo tudi deli avtomobilov kot so karoserija VW, poltovorna karoserija Fiat, karoserija Z 750, kabina s šasijo tovornjaka Marcedes, in na tej podlagi zaključuje, da se tožnik ukvarja z dejavnostjo avtoodpad. Tožena stranka še navaja, da je kot okoliščino zoper tožnika upoštevala še dejstvo, da se tožnik ni odzval vabilu inšpektorja prve stopnje zaradi zaslišanja, ni pa upoštevala navedb iz vloge sosede o številu avtomobilov, ki so v določenih dnevih vozili mimo njene hiše do tožnika.

Tožnik v tožbi uveljavlja razloge bistvene kršitve določb postopka in zmotno ter nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Trdi, da ne opravlja dejavnosti "avtoodpada". Na svojem dvorišču nima starih odpadnih delov vozil, ampak le registrirana osebna vozila in vozila, ki jih potrebuje za opravljanje dovoljene dejavnosti avtovleke in avtomehanične storitve na terenu, dočim je obe vozili old timerjev dal v popravilo, da bosta brezhibni za registracijo. Meni, da neposredni ogled dvorišča in okolice hiše, opravljen brez njegove navzočnosti, ne dokazuje dejanskega stanja, ki bi bilo podlaga za sporno odločitev. Tako ni dokazana trditev o večjem številu odpadnih avtomobilov, vsakodnevno prihajanje strank k obrtniku, ki po telefonu ne more sprejemati naročil, ker telefona nima, pa tudi ne dokazuje, da opravlja obrtno dejavnost avtoodpada, ki je tožnik tudi sicer niti ne more opravljati, ker nima nobene delavnice, da bi opravljal kakršne koli reparature, ki so nujne za očitano dejavnost. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila. Sodišču je predložila le upravne spise, ki se nanašajo na zadevo, vendar nepopolne in nekatere le v neoverjenih prepisih.

Tožba je utemeljena.

Iz obrazložitve odločbe prve stopnje z dne 30.1.1992 je razvidno, da je inšpektor prve stopnje svoj sklep o dejanskem stanju, da opravlja tožnik poleg dovoljene dejavnosti (avtovleke in avtomehaničnih storitev na terenu) še dejavnost avtoodpada, oprl na ugotovitev, da ima tožnik, ki sme svojo dejavnost opravljati samo na terenu, na svojem dvorišču in zunaj njega več motornih vozil brez registracije in delov motornih vozil ter da vsakodnevno prihaja k tožniku večje število strank. Na tej podlagi zaključuje, da se tožnik ukvarja s prodajo odpadnih rezervnih delov avtomobilov. Dejavnost "avtoodpada" naj bi torej tožnik izvajal predvsem s trgovskimi storitvami. Vendar tako dejansko stanje, ki mu je tožnik že v pritožbi oporekal, ne izhaja iz dokazov, izvedenih v inšpekcijskem postopku pred izdajo odločbe prve stopnje , ki se sklicuje na inšpekcijski ogled z dne 23.10.1991. Ne samo, da zapisnika o opravljenem inšpekcijskem ogledu med predloženimi upravnimi spisi ni, ampak le neoverjeni prepis uradnega zaznamka, tudi sicer stanje tožnikovega dvorišča samo zase ne dokazuje dejavnosti, kot jo ugotavlja odločba, izdana po več kot treh mesecih; enako tudi pismena prijava z dne 13.1.1992 o številu avtomobilov, ki so se ustavljali pri tožniku v novembru 1991, ne dokazuje opravljanja trgovinske dejavnosti.

Že v pritožbi je tožnik ugotovljenemu dejanskemu stanju ugovarjal in navajal okoliščine, ki jih ponavlja tudi v tožbi. Vendar iz predloženih upravnih spisov ni razvidno, da bi bil pred izdajo izpodbijane odločbe postopek kaj dopolnjen, zato tožena stranka po presoji sodišča v ugotovljenih dejanskih okoliščinah v postopku na prvi stopnji ni imela podlage za zavrnitev pritožbe. Prijave z dne 13.1.1992 o številu avtomobilov tožena stranka sicer pravilno ne šteje za dokazilo v upravnem postopku, nepravilno pa ocenjuje dejstvo, da se tožnik ni odvzal vabilu inšpektorja prve stopnje. Navedeno dejstvo kaže le na to, da je bila tožniku dana možnost udeležbe v postopku in da glede tega niso bila kršena pravila postopka, ni pa to bistvena okoliščina, na podlagi katere bi bil utemeljen sklep o dejanskem stanju, da opravlja tožnik poleg dejavnosti, za katero ima obrtno dovoljenje, še dejavnost za katero takega dovoljenja nima. Katera dejavnost naj bi to bila, pa zgolj z označbo dejavnosti "avtoodpad" tudi ni jasno določeno. Iz odločbe, ki jo tržni inšpektor izda na podlagi pooblastila iz 2. odstavka 4. člena zakona o tržni inšpekciji, mora biti jasno razvidno, v čem je prekoračena dejavnost oziroma katera dejavnost se opravlja brez dovoljenja.

Ker torej v upravnem postopku dejanske okoliščine v bistvenih točkah niso bile popolno ugotovljene, sodišče ne more rešiti spora. Zato je tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. odstavka 39. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je uporabilo kot republiški predpis skladno s 1. odst. 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba X Ips 576/2004
• Sodba U 698/92
• Sodba U 1221/93