Sodba U 392/92

Jedro

Špediterju, ki je dal v korist prevoznika v tranzitu garancijsko izjavo za plačilo carine, mora biti v carinskem postopku dana možnost, da predloži dokaze, da je blago zapustilo območje nekdanje SFRJ.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Zvezne carinske uprave z dne 10.12.1990 odpravi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo prvostopnega organa, s katero je bilo tožeči stranki naloženo, da plača carinske dajatve v višini 24652,00 takratnih din za blago, prijavljeno z UCP, ki ni bilo predano izhodni carinski izpostavi do 17.3.1989. Sklicujoč se na določbo 1. odstavka 389. člena carinskega zakona (CZ) tožena stranka ugotavlja, da je carinarnica pravilno ravnala, ko je naložila tožeči stranki plačilo carine in drugih uvoznih davščin. Iz odločbe Komisije za carinske prekrške namreč izhaja, da je dala tožeča stranka izjavo v smislu 1. odstavka 200. člena carinskega zakona, s katero se je zavezala, da bo navedene dajatve plačala. Pritožbeni ugovor, da je sporno blago izstopilo iz carinskega območja SFRJ zavrača in navaja, da za to navedbo tožeča stranka ni predložila nobenega dokaza.

V tožbi tožeča stranka navaja, da je z dopolnitvijo pritožbe 11.9.1990 poslala carinarnici dokaz, da je bilo blago izvoženo v Grčijo in tam ocarinjeno. Navaja še, da tožbi prilaga fotokopije CD, dopisa prejemniku blaga in njegovega odgovora. Meni, da bi morala tožena stranka predložene dokaze oceniti in predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Navedena tožba je bila vložena pri zveznem sodišču. Ker upravni spor ni bil končan do 25.6.1991, ko je začel veljati ustavni zakon za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. list RS, št. 1/91-I), se je - ne glede na poznejšo sodbo zveznega sodišča in novo odločbo tožene stranke - postopek nadaljeval pred Vrhovnim sodiščem Republike Slovenije skladno z določbo 1. odstavka 8. člena navedenega ustavnega zakona. Upravne spise prve stopnje in tožbo (brez prilog) je sodišču predložila Republiška carinska uprava.

Tožba je utemeljena.

Ko tožena stranka zavrača pritožbo, navaja, da tožeča stranka ni predložila nobenih dokazov za svojo pritožbeno navedbo, da je blago, za katero je bila dana njena garancijska izjava za plačilo carine, izstopilo iz carinskega območja takratne SFRJ. Toda iz upravnih spisov, ki so bili predloženi sodišču v tem upravnem sporu, ni razvidno, da bi bila tožeči stranki sploh dana možnost, da se pred izdajo odločbe prve stopnje izjavi o bistveni okoliščini, ki izhaja iz sporočila CI , da ni bil evidentiran izstop tega blaga iz nekdanje SFRJ. Tožeči stranki tako v postopku na prvi stopnji ni bilo omogočeno, da zavaruje svoje pravice in predloži ustrezne dokaze (8., 135. in 143. člen zakona o splošnem upravnem postopku - ZUP). Navedeno pomanjkljivost v postopku bi morala tožena stranka odpraviti (242. člen ZUP), ne glede na to, če morda dopolnitve pritožbe, na katero se sklicuje tožeča stranka v tožbi, ni prejela. Že v pritožbi je namreč tožeča stranka izrecno zatrjevala, da bo predložila dokaze, da je blago ocarinila grška carina, ker ima stike z atensko firmo, ki je blago prejela.

Ker torej v carinskem postopku niso bila dovolj upoštevana pravila postopka, kar bi lahko vplivalo na odločitev o stvari, sodišče ne more rešiti spora. Zato je tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. odstavka 39. člena zakona o upravnih sporih. Določbe zakona o splošnem upravnem postopku in zakona o upravnih sporih je sodišče uporabilo kot republiška predpisa na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. list, RS št. 1/91-I).

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009