Sodba U 386/92

Jedro

Pogoj dejanskega življenja v RS se ugotavlja v ugotovitvenem postopku, v katerem je treba stranko zaslišati.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za notranje zadeve z dne 8.4.1992 odpravi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo vlogo za pridobitev državljanstva Republike Slovenije na podlagi 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDRS - Uradni list RS št. 1/91-I in 30/91-I). V obrazložitvi odločbe tožena stranka navaja, da je tožnik, ki je državljan Republike, stalno prebivališče v Sloveniji prijavil 27.8.1990 na naslovu, pred tem pa je bil prijavljen v... . Ugotavlja, da je stalno prebivališče v ... prijavil zaradi nakupa stanovanja, dejansko pa na tem naslovu, niti kje drugod v Sloveniji ni živel, ker je zaposlen v ZR Nemčiji, kjer se nahaja skupaj s svojo družino. Na tej podlagi zaključuje, da tožnik dejansko ne prebiva v Republiki Sloveniji in tako ne izpolnjuje enega od kumulativno določenih pogojev za pridobitev državljanstva po navedeni pravni podlagi.

Tožnik v tožbi uveljavlja razloge bistvene kršitve pravil postopka in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Trdi, da ni prijavil stalnega prebivališča zaradi nakupa stanovanja, saj je že leta 1987 kupil zazidljivo parcelo in na njej z vsemi potrebnimi dovoljenji zgradil stanovanjsko hišo. Že med gradnjo, torej pred formalno spremembo stalnega prebivališča dne 27.8.1990, je dejansko prebival v ..., kjer ga je tudi okolje sprejelo za domačina. V Nemčiji nima stalne zaposlitve, nima ne pogojev in ne namena, da bi pridobil nemško državljanstvo, niti ne želi dobiti drugega državljanstva kot slovensko. S tem je povezana tudi njegova odločitev, da zase in za svojo družino zgradi enostanovanjsko hišo kot svoj dom. Ni točna ugotovitev, da se v ZR Nemčiji nahaja skupaj s svojo družino. Sin prebiva v ..., sam pa tudi preživi doma peti, šesti, sedmi, osmi in deveti mesec v letu, iz začasnega dela v ZR Nemčiji se vrača domov enkrat ali večkrat tedensko, kar vse lahko dokaže z zaslišanjem prič. Meni, da tožena stranka ni ravnala skladno z določbo 135. člena zakona o splošnem upravnem postopku, ker ni raziskala vsa relevantna dejstva in okoliščine, pomembne za odločitev v tej zadevi, kar je posledica kršitve načela zaslišanja strank. Ker ni imel možnosti, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločanje, dejanskega stanja pa tudi sicer ni mogoče preizkusiti, ker temelji na pavšalnih podatkih, predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri svoji odločitvi in navaja, da ta temelji na podatkih iz uradne evidence, ki se vodi na podlagi zakona o evidenci in nastanitvi občanov in iz katere izhaja, da je tožnik stalno prebivališče v ... prijavil dne ...in istega dne tudi prijavil svoj odhod v tujino, daljši od treh mesecev. V skladu s podatki iz uradne evidence je bila izpodbijana odločba izdana v skrajšanem postopku po 2. odstavku 141. člena zakona o splošnem upravnem postopku. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne, saj okoliščina, da je tožnik lastnik stanovanjske hiše, kamor zahaja, kolikor mu dopuščajo možnosti zaposlitve v ZR Nemčiji, ne dokazuje, da tožnik dejansko živi v Sloveniji.

Tožba je utemeljena.

Podatki iz uradne evidence so po 2. točki prvega odstavka 141. člena zakona o splošnem upravnem postopku res podlaga, da lahko upravni organ po skrajšanem postopku odloči o stvari, ob pogoju, da ni treba posebej zaslišati stranke zaradi zavarovanja njenih pravic in pravnih koristi. Za tak primer pa ne gre, če se zahteva stranke zavrne in se pri ugotavljanju dejanskega stanja upravni organ sklicuje tudi na druge okoliščine, ki iz uradne evidence neposredno ne izhajajo, tako kot v tem primeru, ko tožena stranka na podlagi drugih okoliščin ugotavlja, da tožnik dejansko ne prebiva v Sloveniji. Zato je utemeljen tožbeni ugovor, da tožena stranka ni ravnala po pravilih postopka, ko tožnika niti ni zaslišala, zaradi česar ta ni imel možnosti navajati in dokazovati okoliščin, ki bi utegnile vplivati na rešitev stvari (7., 135. in 143. člen zakona o splošnem upravnem postopku - ZUP). Tudi obrazložitev odločbe glede ugotovljenega dejanskega stanja ni popolna (2. odstavek 209. člena ZUP), saj v njej ni navedeno, kako je sporne dejanske okoliščine tožena stranka sploh ugotovila.

Ker torej v upravnem postopku niso bila dovolj upoštevana pravila postopka, kar bi lahko vplivalo na rešitev zadeve, sodišče ne more rešiti spora. Zato je tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. odstavka 39. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je uporabilo kot republiški predpis skladno s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. list, RS št. 1/91-I).

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba U 756/92
• Sodba U 965/92
• Sodba U 1097/92