Sodba U 361/92

Jedro

Državljan druge republike, ki dela v tujini, dejansko ne živi v RS, zato ne izpolnjuje pogojev za pridobitev državljanstva na podlagi 1. odstav. 40. člena.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo prošnjo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije. V obrazložitvi ugotavlja, da ima tožnik v Republiki Sloveniji le prijavljeno stalno prebivališče, dejansko pa živi in dela že od leta 1969 dalje v tujini. Ker tožnik dejansko ne živi v Sloveniji, ne izpolnjuje pogojev za pridobitev državljanstva po določbi 1. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDRS - Uradni list RS, št. 1/91-I).

Tožnik v tožbi uveljavlja tožbeni razlog nepravilne ugotovitve dejanskega stanja. V obrazložitvi poudarja, da je v letu 1971 sklenil zakonsko zvezo in od takrat dalje dejansko živi v Sloveniji. Na istem naslovu ima od junija 1975 dalje prijavljeno tudi stalno prebivališče. V Nemčiji samo dela, vendar redno prihaja domov in to ne samo v času letnega dopusta. Z ženo sta si zgradila stanovanjsko hišo, kjer je njegov dom, zato ni sprejemljivo stališče, da ne živi v Sloveniji. V potrditev takšnih navedb prilaga priporočilo z dne 1.6.1992, iz katerega je razvidno, da skoraj vsak vikend preživi v domačem kraju in da tudi sodeluje v akcijah, ki jih organizira krajevna skupnost. Iz priloženega priporočila župnika pa izhaja, da ima z župnijo redne stike in da je navezal stike s sosesko ter vaščani. Navaja še, da je skupaj z ženo dal svoj glas za plebiscit na volišču v ZRN. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo.

V odgovoru na tožbo tožena stranka navaja, da občasnega tožnikovega vračanja v Slovenijo, ni mogoče šteti kot dejanskega bivanja v Sloveniji. Tožnik tudi pred odhodom v tujino ni živel v Sloveniji. Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi gre za pridobitev državljanstva Republike Slovenije po določbi 1. odstavka 40. člena navedenega zakona o državljanstvu. Tožena stranka pravilno ugotavlja, da na tej pravni podlagi pridobi državljanstvo Republike Slovenije državljan druge Republike, ki je imel na dan plebiscita, to je 23.12.1990 prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji in tukaj tudi dejansko živi. Izpolnjena morata biti torej oba z zakonom določena pogoja. Točno je, da ima tožnik prijavljeno stalno prebivališče v A., kjer po podatkih spisa, imata z ženo tudi stanovanjsko hišo. Toda zgolj lastništvo nepremičnine v določenem kraju, katero lastnik občasno uporablja, še ne dokazuje, da v tem kraju njen lastnik tudi dejansko živi. Ni namreč sporno, da tožnik že od leta 1969 dalje dela v Nemčiji, kjer sta po tožbenih navedbah z ženo tudi glasovala o plebiscitu. Zato je tudi po mnenju sodišča pravilna dejanska ugotovitev, da tožnik dejansko ne živi v Republiki Sloveniji, saj je kraj dejanskega bivanja lahko le kraj, v katerem prizadeti dejansko v pretežni meri zadovoljuje svoje življenske potrebe. Občutek pripadnosti k določenemu kraju, pa seveda ne pomeni tudi dejanskega bivanja v tem kraju. Pridobitev državljanstva na podlagi 1. odstavka 40. člena navedenega zakona, pa zakon veže na dejansko bivanja v Republiki Sloveniji. Ker tožnik tega pogoja ne izpolnjuje je pravilen materialnopravni zaključek, da tožnik na podlagi 1. odstavka 40. člena zakona ne more pridobiti državljanstva Republike Slovenije.

Uveljavljani tožbeni razlog nepopolne ugotovitve dejanskega stanja torej ni podan. Izpodbijana odločba je pravilna in zakonita, zato je sodišče neutemeljeno tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je sodišče uporabilo kot republiški predpis, skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona (Uradni list RS, št. 1/91-I).

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba U 756/92
• Sodba U 965/92
• Sodba U 1097/92