<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

Sodba U 444/92-6

Sodišče:Vrhovno sodišče
Oddelek:Upravni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSRS:1993:U.444.92.6
Evidenčna številka:VS00142
Datum odločbe:07.01.1993
Področje:URBANIZEM
Institut:lokacijsko dovoljenje

Jedro

Na območju, kjer niso sprejeti prostorski izvedbeni načrti ali prostorski ureditveni pogoji, ni dopustno izdati lokacijskega dovoljenja.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožnik je dne vložil zahtevo za lokacijsko dovoljenje za (že zgrajeno) stanovanjsko hišo na parc. št. 351/3. Odločbo o zavrnitvi zahtevka je bila najprej razveljavljena, nato pa je prvostopni upravni organ z odločbo zahtevek ponovno zavrnil. Ugotovil je, da se po dolgoročnem planu občin in mesta za obdobje 1986 - 2000 (Uradni list SRS, št. 11/86) in po družbenem planu občine za obdobje 1986 - 1990 (Uradni list SRS, št. 34/86) lokacija nahaja na prvem območju kmetijskih zemljišč v območju urejanja VK 20/1, za katerega se zahteva izdelava prostorskih ureditvenih pogojev. Ti še niso bili sprejeti, zato ni osnove za lokacijsko dovoljenje po 34. členu zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor. Po 85. členu navedenega zakona se lokacijsko dovoljenje izda v skladu z zazidalnim načrtom, če ta ni predpisan pa v skladu z elementi sprejetega urbanističnega programa, urbanističnega načrta ali urbanističnega reda. Odlok o ugotovitvi, katere sestavine zazidalnih načrtov in urbanističnega reda so v nasprotju s srednjeročnim družbenim planom občine za obdobje 1986-1990 (Uradni list SRS, št. 2/87) v 7. členu, v katerem je ugotovljeno, katere zazidljive površine, ki se urejajo s podrobnim urbanističnim redom za naselje (Uradni list SRS, št. 8/76), so v skladu z družbenim planom, med ta območja ne uvršča območje urejanja VK 20/1.

Tožena stranka je zavrnila pritožbo tožnika zoper takšno prvostopno odločitev in ugotovila, da prostorski izvedbeni akt še ni bil sprejet. Prav tako pa niso bili sprejeti prostorski ureditveni pogoji. Lokacijskega dovoljenja tudi ni mogoče izdati po določbah urbanističnega reda, ker tiste, ki se nanašajo na sporno območje, niso skladne s srednjeročnim planom občine.

V tožbi je tožnik izpodbijal takšno odločbo tožene stranke in navajal, da so stavbo začeli graditi leta 1980 na prostoru prejšnje stavbe in v enaki velikosti. Tožnik ni vedel, da je za nadomestno gradnjo treba imeti dovoljenje. Vse dosedanje prošnje so bile brezuspešne.

Tožena stranka je predlagala, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Zakon o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN - Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85, 29/86, RS 26/90) v 54. členu določa, da se lokacijsko dovoljenje za objekte, naprave ali druge posege v prostor na območjih, za katere je sprejet prostorski izvedbeni načrt izda v skladu s pogoji, ki jih določa ta načrt. V 2. odstavku je določeno, da se lokacijsko dovoljenje za objekte, naprave ali druge posege v prostor na območjih, ki se urejajo s prostorskimi ureditvenimi pogoji in za objekte, naprave ali druge posege v prostor na območjih, kjer je sicer v skladu z 49. členom zakona graditev prepovedana, izda v skladu s pogoji, ki jih določa lokacijska dokumentacija. Po 1. odstavku 85. člena zakona se lokacijski postopki, ki temeljijo na zazidalnih načrtih in urbanističnih redih v skladu z 82. členom zakona in lokacijski postopki, ki temeljijo na urbanističnih programih in urbanističnih načrtih v skladu s 1. odstavkom 54. člena zakona o urejanju prostora (Uradni list SRS, št. 18/84) oziroma na določenih sestavinah urbanističnih načrtov v skladu s 3. odstavkom 54. člena zakona o urejanju prostora, vodijo po določbah zakona o urbanističnem planiranju. Iz navedenih določb zakona izhaja, da je pri odločanju o lokacijskem dovoljenju za tožnika treba upoštevati določbe dolgoročnega plana občin in mesta Ljubljane za obdobje 1986-2000 (Uradni list SRS, št. 11/86), določbe družbenega plana občine za obdobje 1986-1990 (Uradni list SRS, št. 34/86), pa tudi določbe odloka o ugotovitvi, katere sestavine zazidalnih načrtov in urbanističnega reda so v nasprotju s srednjeročnim družbenim planom občine za obdobje 1986-1990 (Uradni list SRS, št. 2/87). Iz 7. člena navedenega odloka iz leta 1987 tožena stranka pravilno sklepa, da med območja, ki so urejena v skladu z družbenim planom, ne uvršča območja urejanja VK 20/1. Dolgoročni družbeni plan občin in mesta v točki: 4.12. stanovanja na območju, kjer se nahaja novogradnja, ne predvideva gradnje stanovanjskih hiš. V točki 9.6. so določeni načini urejanja območij s prostorskimi izvedbenimi akti. Za območje in za območje je določen ureditveni načrt. Po točki 5.1.3., kjer so določene planske prostorske celote, družbeni plan za obdobje 1986 - 1990, ne predvideva novogradenj v za območje. Tožena stranka zato pravilno sklepa, da tožniku lokacijskega dovoljenja ni mogoče izdati.

Tudi iz fotokopij načrtov, ki so priloženi k dolgoročnemu planu občin mesta za obdobje 1986-2000, je moč nedvomno sklepati, da parc. št. 351/3 k.o. leži izven območja predvidenega urejanja, zaradi česar tožnik tudi zaradi tega razloga ne more uspeti s svojo tožbo. Kot je razvidno iz zemljiškoknjižnega izpiska ima stavbišče parcelno številko 100, parcelna št. 351/3 pa je v naravi njiva.

Sodišče je po obrazloženem moralo tožbo zavrniti kot neutemeljeno.


Zveza:

ZUN člen 54, 54/2-1, 85, 85/1.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy0xMzAx