Sklep I Up 972/2004

Jedro

S končnim zapisom ni odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi, izhajajoč iz predpisa, zato ga tudi ni mogoče šteti za posamični akt, ki sicer nima značaja upravnega akta, ki pa ga je po določbi 2. odstavka 1. člena ZUS mogoče izpodbijati v upravnem sporu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 3. točke 1. odstavka 34. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrglo tožbo tožeče stranke zoper končni zapis nadzorne komisije tožene stranke z dne 30.7.2002. Iz predloženih spisov izhaja, da je tožena stranka izpodbijani končni zapis izdala na podlagi pripomb tožeče stranke na zapisnik o opravljenem izrednem nadzoru z dne 4.7.2002, v katerem so predstavljene ugotovitve nadzora, opravljenega pri tožeči stranki glede predpisovanja zdravil eritropoetin, in sicer na osnovi izpisa fakturiranih storitev in njegovi primerjavi z delom, evidentiranim v medicinski dokumentaciji. Tožeča stranka je pri Okrožnem sodišču v Ljubljani vložila tožbo zoper končni zapis tožene stranke. Okrožno sodišče v Ljubljani se je s sklepom z dne 28.8.2002, izreklo za stvarno in krajevno nepristojno za odločanje v tej zadevi in po pravnomočnosti sklepa zadevo odstopilo v reševanje Upravnemu sodišču RS, Oddelku v Novi Gorici.

V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje ugotavlja, da je v obravnavani zadevi nadzorna komisija Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije opravila izredni nadzor in izdala končni zapis na podlagi Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ, Uradni list RS, št. 9/92, 13/93) in Pravilnika o nadzoru nad izvajanjem programov zdravstvenih storitev in uresničevanjem pogodb (Pravilnik). Ugotavlja, da iz določb ZZVZZ ne izhaja, da bi bilo za opravljanje navedenega nadzora določeno vodenje upravnega postopka, odločanje v upravnem postopku in niti izdajanje upravnih odločb, prav tako ni določeno, da bi bil zoper akt, izdan v postopku nadzora, dopusten upravni spor. Po njegovi presoji ni šteti, da bi akt, izdan v postopku nadzora imel naravo akta, s katerim se v javnem interesu nalagajo obveznosti. Zato zaključuje, da izpodbijani končni zapis ni bil izdan v upravno pravnem razmerju ter da nima narave akta, izdanega v upravni stvari v smislu določbe 2. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) in ne značaja upravnega akta v smislu 2. odstavka 1. člena ZUS. Ker je predmet odločanja z upravnim aktom v upravni stvari vselej pravica, obveznost ali pravna korist posameznika v konkretni upravni stvari, določbe ZZVZZ pa ne predpisujejo vodenje postopka, odločanje in izvajanje odločb po pravilih upravnega postopka, in stvari, o kateri je bilo odločeno, ni mogoče šteti za upravno stvar, končnega zapisa ni šteti za upravni akt v smislu določbe 3. člena ZUS. Zato je sodišče prve stopnje tožbo zavrglo na navedeni pravni podlagi. Tožeča stranka se v pritožbi ne strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje in meni, da je sodišče ravnalo v nasprotju z določbami ZUS. Kritično ocenjuje, da se je upravno sodišče izreklo za nepristojno za sojenje v tej zadevi in tožbo zavrglo šele po dveh letih. Meni, da mora o sporu o pristojnosti odločiti vrhovno sodišče. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Po določbi 2. odstavka 1. člena ZUS je predmet izpodbijanja v upravnem sporu dokončni upravni akt, katerega opredeljuje ZUS v 1. odstavku 3. člena kot dokončni posamični akt, s katerim je bilo odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi tistega, ki je lahko stranka v upravnem postopku. Upravna zadeva pa je po določbi 2. člena ZUP odločanje o pravici, obveznosti ali pravni koristi fizične ali pravne osebe oziroma druge stranke na področju upravnega prava; za upravno zadevo pa se šteje tudi, če je s predpisom določeno, da organ v neki stvari vodi upravni postopek, odloča v upravnem postopku ali izda upravno odločbo, oziroma če to zaradi varstva javnega interesa izhaja iz narave stvari.

Glede na navedeno je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da ni mogoče sklepati, da bi bil končni zapis tožene stranke izdan v upravno pravnem razmerju oziroma, da bi imel pravno naravo akta, izdanega v upravni stvari v smislu določbe 2. člena ZUP. Kot je pravilno navedlo že sodišče prve stopnje s končnim zapisom ni odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi, izhajajoč iz predpisa, zato ga tudi ni mogoče šteti za posamični akt, ki sicer nima značaja upravnega akta, ki pa ga je po določbi 2. odstavka 1. člena ZUS mogoče izpodbijati v upravnem sporu.

Pritožbeni ugovori niso utemeljeni in na drugačno odločitev ne morejo vplivati. V obravnavani zadevi ni šlo za spor o pristojnosti. Sodišče prve stopnje je zadevo obravnavalo in tožbo v predhodnem preizkusu zavrglo na podlagi 3. točke 1. odstavka 34. člena ZUS, ki določa, da sodišče zavrže tožbo, če ugotovi, da akt, ki se izpodbija s tožbo, ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 76. člena v povezavi z 2. odstavkom 72. člena ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sklep X Ips 268/2008
• VSL sodba I Cpg 100/2003
• Sklep I Up 1369/2004