Sodba I Up 751/2007

Jedro

Če je druga država članica EU prosilcu za azil izdala dovoljenje za začasno prebivanje v svoji državi (in je ta država tudi sprejela „odgovornost“ za obravnavanje prošnje za azil), Republika Slovenija ne obravnava prosilčeve prošnje za azil, četudi jo je vložil pri nas.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 – sklep US) v zvezi z 2. odstavkom 39. člena Zakona o azilu (ZAzil, Uradni list RS, št. 51/06) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper sklep tožene stranke z dne 16.11.2007, s katerim je tožena stranka sklenila, da Republika Slovenija ne bo obravnavala prošnje tožnika za azil, ker bo predan Republiki Poljski, ki je odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za azil. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče na podlagi podatkov in listin upravnega spisa ugotavlja, da je tožena stranka postopala po 10.1 členu Uredbe Sveta (ES) št. 343/2003 z dne 28.2.2003 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za azil, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države (OJ (Uradni list), L 50/03, v nadaljevanju Dublinska uredba) in da je Republika Poljska sprejela odgovornost za obravnavanje tožnikove prošnje za azil, zato je tožena stranka pravilno odločila na podlagi člena 3.2 navedene uredbe, ki določa, da prošnjo za azil obravnava ena sama država članice, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III. Tožnik v tožbi ne izpodbija dejstva, da je v Republiki Poljski bival s študentsko vizo, ampak trdi, da na Poljskem ni zaprosil za azil. Za odločitev tožene stranke je na podlagi 10.1 člena Dublinske uredbe pomembno le dejstvo, ki ga tožnik ne izpodbija, da je iz Republike Poljske preko Madžarske prišel v Republiko Slovenijo. Tožnik smiselno predlaga, da se opravi glavna obravnava, vendar konkretno ne navaja, v čem bi se njegova izpovedba razlikovala od njegovih navedb v prošnji za azil. Tožnik ne ponuja nobenih drugih navedb v zvezi z njegovim začasnim bivanjem na podlagi študentske vize na Poljskem oziroma njegovim potovanjem iz Republike Poljske preko Madžarske v Republiko Slovenijo, na podlagi katerih bi bilo mogoče zaključiti, da dejansko stanje ne bi bilo pravilno in popolno ugotovljeno. Sodišče prve stopnje zato ocenjuje, da tožnik v tožbi ni utemeljil obstoja in tudi ne pravne relevantnosti predlaganega dokaza s potrebno stopnjo verjetnosti, zato sodišče ni opravilo glavne obravnave.

Tožnik vlaga pritožbo zaradi napačne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb postopka in napačne uporabe materialnega predpisa. Poudarja, da ne zlorablja azilnega postopka in ne zavaja tožene stranke ter da nikoli ni bil na Poljskem. Pravico ima kadarkoli zaprositi v katerikoli evropski državi za azil. Prvostopenjsko sodišče bi ga moralo zaslišati, da bi sam natančno obrazložil okoliščine svojih izjav, ker pa tega ni storilo, je s tem zagrešilo bistveno kršitev določb ZAzil-a. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi.

Pritožba ni utemeljena.

Cilj EU v Dublinski uredbi je bil predvsem v tem, da se v čim večji meri poskuša preprečiti prehajanje prosilcev za azil iz ene države članice v drugo in da se utrdi obveznost posamezne države glede obravnavanja posameznih prosilcev za azil. Uredba se osredotoča na odnose med posameznimi državami članicami in določa merila, na podlagi katerih se lahko določi pristojnost posamezne države. Države članice so dolžne sprejeti tistega prosilca za azil, ki je v njej bodisi že zaprosil za azil, bodisi se je v njej nahajal, ali pa če obstajajo tudi druge okoliščine, ki kažejo na njeno odgovornost. Na ta način se skuša spremeniti oziroma preprečiti voljo in namen posameznega tujca, prosilca za azil.

Dublinska uredba sistematično določa merila za ugotavljanje odgovorne države za obravnavanje prošnje za azil. Tako se v prvo skupino uvrščajo primeri, ko je tujec zaprosil za azil, potem pa odšel v drugo državo in tam ponovno zaprosil za azil. V takih primerih mora država članica, kjer je prosilec najprej vložil prošnjo za azil, tujca sprejeti nazaj in nadaljevati s postopkom. V drugo skupino pa so uvrščeni kriteriji, ki jih Dublinska uredba navaja v III. Poglavju (Hierarhija meril). V tretjem poglavju je tako v 1. odstavku 9. člena določeno, da če prosilec za azil poseduje veljaven dokument za prebivanje, je za obravnavanje prošnje za azil odgovorna država članica, ki je dokument izdala. Na tej določbi pa temelji izpodbijani sklep tožene stranke. Upoštevaje dejstvo, da je tožnik v Republiki Poljski najprej bival s (šestmesečno) študentsko vizo, nato pa z (enoletno) izkaznico za začasno prebivanje, je Republika Slovenija Republiki Poljski dne 25.10.2007 posredovala prošnjo za določitev države članice, pristojne za obravnavanje prošnje za azil. Tožnik je namreč na zaslišanju pri Upravnem sodišču RS v Ljubljani dne 24.10.2007 (v okviru obravnavanja omejitve gibanja) sam izjavil, da je prišel na Poljsko s študentsko vizo dne 25.8. oziroma 25.9. 2006. Imel je šestmesečno vizo, potem pa je dobil enoletno izkaznico za začasno prebivanje. Tožena stranka je od pristojnega poljskega organa prejela dopis št. DPU-WPD-578/07 AB, iz katerega izhaja, da je Republika Poljska v skladu s 1. točko 9. člena Dublinske uredbe odgovorna država članica za obravnavanje prošnje za azil tožnika ter za njegov sprejem. Glede na navedeno je zato odločitev tožene stranke, ki temelji na že citirani 1. točki 9. člena Dublinske uredbe, po presoji vrhovnega sodišča pravilna.

Sodišče prve stopnje se v obrazložitvi sodbe napačno sklicuje na določbo člena 10.1 Dublinske uredbe, ki določa, da če se na podlagi dokazov ali posrednih okoliščin, opisanih na dveh seznamih iz člena 18. (3), vključno s podatki iz poglavja III. Uredbe (ES) št. 2725/2000, ugotovi, da je prosilec za azil ob prihodu iz tretje države nezakonito prečkal mejo države članice po kopnem, morju ali zraku, je za obravnavanje prošnje za azil odgovorna država članica, v katero je vstopil na ta način. Ta odgovornost preneha 12 mesecev po datumu, ko pride do nezakonitega prečkanja meja. Kot rečeno se je tožena stranka pri svoji odločitvi oprla na že citirano določbo 1. točke 9. člena Dublinske uredbe. V skladu s 1. točko 5. člena Dublinske uredbe se merila za določanje odgovorne države članice uporabljajo po vrstnem redu, v katerem so navedena v tem poglavju (Hierarhija meril). Ker je tožena stranka ugotovila, da prosilec za azil poseduje veljaven dokument za prebivanje (izkaznico za začasno prebivanje), je glede na določbo 1. točke 5. člena pravilno uporabila 1. točko 9. člena uredbe. Tudi pristojni organ Republike Poljske je svojo odgovornost za obravnavanje tožnikove prošnje za azil utemeljil s to določbo. Sodišče prve stopnje se zato nepravilno sklicuje na 1. točko 10. člena Dublinske uredbe in napačno ugotavlja, da je za odločitev tožene stranke v obravnavanem primeru pomembno le dejstvo, da je iz Republike Poljske preko Madžarske prišel v Republiko Slovenijo. Po presoji pritožbenega sodišča je pomembno dejstvo, da tožnik poseduje veljaven dokument za prebivanje v Republiki Poljski, zato je slednja na podlagi 1. točke 9. člena Dublinske uredbe odgovorna država članice za obravnavanje tožnikove prošnje za azil. Tožnik je sam izjavil, da poseduje veljaven dokument za prebivanje v Republiki Poljski (izkaznico za začasno prebivanje), smiselno pa je to okoliščino potrdil tudi pristojni organ Republike Poljske, ki je na podlagi določbe 1. točke 9. člena Dublinske uredbe „sprejel“ odgovornost za obravnavanje tožnikove prošnje za azil. Pritožbeno sodišče zato ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje sicer pravilna, vendar iz drugih razlogov in na drugi materialnopravni podlagi.

Neutemeljen je pritožbeni ugovor, da tožnik nikoli ni bil na Poljskem, saj je na zaslišanju pri Upravnem sodišču RS v Ljubljani sam izjavil, da je tam prebival, najprej s študentsko vizo in nato z dovoljenjem za začasno prebivanje. Irelevanten je tudi ugovor tožnika, da ima pravico kadarkoli zaprositi v katerikoli evropski državi za azil. Ta navedba je sicer pravilna, vendar pa glede na določila Dublinske uredbe ne pomeni, da mora njegovo prošnjo za azil tudi obravnavati država, v kateri je zaprosil za azil.

Bistvena kršitev pravil postopka v upravnem sporu je zaradi opustitve glavne obravnave podana le, če je opustitev v nasprotju z ZUS-1. To pa v tem primeru ni. Tožnik je sicer v tožbi res predlagal svoje zaslišanje, vendar ni navedel, katera dejstva in okoliščine naj bi sodišče z njegovim zaslišanjem ugotovilo in v katerem delu naj dejansko stanje ne bi bilo pravilno in popolno ugotovljeno ter bi ga zato bilo potrebno dopolniti z njegovim zaslišanjem. Odločitev sodišča prve stopnje, da bo odločalo na seji in ne bo opravilo glavne obravnave, po presoji pritožbenega sodišča pravilno temelji na določbi 2. alinee 2. odstavka 59. člena ZUS-1.

Ker niso podani razlogi, zaradi katerih se sodba lahko izpodbija in tudi ne razlogi, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je vrhovno sodišče pritožbo na podlagi določbe 76. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Up 284/2010
• UPRS Sodba I U 421/2017-10
• Sodba I Up 732/2007