Sodba I Up 10/2008

Jedro

Če prosilec za azil lažno prikaže razloge, na katere se sklicuje oziroma če vloži prošnjo z namenom odložiti prisilno odstranitev iz države, se mu lahko omeji gibanje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (2. točka izreka sodbe in sklepa) na podlagi določbe 2. odstavka 39. člena Zakona o azilu (ZAzil) v zvezi z 1. odstavkom 63. člena ZUS-1 zavrnilo tožnikovo tožbo proti sklepu tožene stranke z dne 12.12.2007, s sklepom pa je tožnika iz razloga 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah (ZST) oprostilo plačila sodnih taks (3. točka izreka). Z navedenim sklepom je tožena stranka na podlagi določbe 5. odstavka 27. člena ZAzil odločila, da se tožniku zaradi suma zavajanja ali zlorabe postopka v smislu 36. člena istega zakona omeji gibanje na prostore zaprtega oddelka Azilnega doma L., do prenehanja razloga oziroma do pravnomočno končanega postopka, vendar najdalj za tri mesece, in sicer od dne 11.12.2007 od 16.15 ure do dne 11.3.2008 do 16.15 ure. Odločitev tožene stranke, da se prosilcu za azil omeji gibanje iz razloga 3. alineje 1. odstavka 27. člena ZAzil temelji na presoji, da naj bi tožnik lažno predstavil razloge, na katere se sklicuje (2. alineja 36. člena ZAzil), ter da naj bi vložil prošnjo za azil z namenom, da bi odložil prisilno odstranitev iz države (5. alineja 36. člena ZAzil).

Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe med drugim navaja, da naj bi tožena stranka pravilno ugotovila, da je v obravnavanem primeru podan sum zavajanja ali zlorabe postopka v smislu 2. in 5. alineje 36. člena ZAzil, saj je, kot izhaja iz podatkov upravnega spisa - izpodbijanega sklepa - ter ugotovitev na ustnem zaslišanju 28.12.2007, tožnik večkrat spreminjal svoje izjave o datumu prihoda v Republiko Slovenijo, o času in trajanju svojega potovanja ter o razlogih, zaradi katerih je zapustil izvorno državo (pred sodiščem je navedel, da se na Kosovem ne počuti svoboden kot oseba, ki ima popolno svobodo, v Makedoniji pri teti ni mogel več bivati, zato je spet prišel v Republiko Slovenijo in ponovno zaprosil za azil). Omenjene dejanske ugotovitve so po presoji sodišča prve stopnje že zadostna podlaga za omejitev gibanja na podlagi 3. alineje 1. odstavka 27. člena ZAzil. Tudi uporaba prostega preudarka naj bi bila v danem primeru ustrezno obrazložena.

Tožnik v pritožbi zoper sodbo uveljavlja napačno uporabo materialnega prava, bistvene kršitve določb ZPP ter zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Navaja, da zaradi zmedenosti, ki je posledica zdravljenja, ni mogel navesti točnih datumov prihoda v državo, ter da naj bi bil na Kosovem sistematično in dolgotrajno preganjan.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je bilo v obravnavanem primeru materialno pravo (določba 3. alineje 1. odstavka 27. člena ter določbi 2. in 5. alineje 36. člena ZAzil) pravilno uporabljeno. V določbi 1. odstavka 27. člena ZAzil so taksativno našteti razlogi, zaradi katerih se prosilcu za azil lahko začasno omeji gibanje. Eden izmed razlogov je tudi sum zavajanja ali zlorabe postopka v smislu 36. člena navedenega zakona. Po določbah navedenega člena pa se za zavajanje in zlorabo postopka šteje tudi lažna predstavitev razlogov, na katere se prosilec za azil sklicuje (2. alineja) ter vložitev prošnje za azil z namenom odložitve prisilne odstranitve iz države (5. alineja). Glede na pravilno ugotovljene relevantne okoliščine obravnavanega primera (v tožnikovi ponovni prošnji za priznanje azila v Republiki Sloveniji, kamor je vstopil ilegalno) ter tožnikovih izjav, se vrhovno sodišče v celoti pridružuje stališču sodišča prve stopnje in tožene stranke, da v tem primeru ugotovljeno dejansko stanje že zadošča za ugotovitev, da je tožnik v upravnem postopku in v upravnem sporu lažno predstavil razloge, na katere se je skliceval, ter da je vložil prošnjo z namenom, da bi odložil prisilno odstranitev. To pa zadošča za zaključek o sumu zavajanja ali zlorabe postopka po 3. alineji 1. odstavka 27. člena ZAzil.

Tožnik pavšalno navaja kršitve določb postopka v upravnem sporu. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo glede bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti (3. odstavek 75. člena ZUS-1), ter ugotovilo, da izpodbijana sodba ni obremenjena s takimi kršitvami.

Na drugačno odločitev v zadevi tudi ne morejo vplivati pavšalne tožnikove navedbe o tem, da je spreminjanje njegovih izjav posledica zdravljenja. Iz zapisnika o zaslišanju tožnika (list. št. 27), na katerem je bil navzoč tudi tožnikov pooblaščenec, odvetnik A.Ž., namreč izhaja, da je tožnik na posebno vprašanje izrecno izjavil, da je glede na zdravstveno stanje zmožen za zaslišanje.

V čem naj bi bilo dejansko stanje zmotno ugotovljeno, tožnik v pritožbi ne navaja. Zato sodišče njegovega ugovora ni moglo preizkusiti.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 76. člena ZUS-1in potrdilo izpodbijano sodbo.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Up 1502/2006
• Sodba I Up 617/2006
• Sodba I Up 29/2008