Sodba in sklep X Ips 498/2007

Jedro

Tožeča stranka kot notar opravlja dejavnosti skladno z ZN. Zato je nedvomno organ v smislu ZDIJZ. Vendar pa dohodek ter poslovni izid (čisti dobiček) notarja za leto 2004 ni informacija, ki bi kazala na dejstvo ali okoliščino, ki vpliva ali bi lahko vplivala na izvrševanje javne službe notariata. Glede na vsebino zahtevanih informacij, ki se nanašajo na poslovanje notarja, torej po mnenju revizijskega sodišča ni mogoče najti nobene povezave z delovnim področjem notarja, torej z načinom izvrševanja pooblastil in obveznosti, ki iz notariata izhajajo. Zato ne gre za informacije javnega značaja v smislu ZDIJZ.

Izrek

1. Reviziji se ugodi, izpodbijana sodba se spremeni tako, da se ugodi tožbi, odpravi odločba tožene stranke z dne 1.2.2006 in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

2. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

3. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške revizijskega postopka v višini 413,10 EUR v 15 dneh od vročitve sodbe in sklepa brezobrestno, od tedaj dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila, pod izvršbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo z dne 1.2.2006 je tožena stranka ugodila pritožbi A.A., novinarki ... (v nadaljevanju: prosilka – prizadeta stranka v tem upravnem sporu), zoper odločbo tožeče stranke z dne 2.6.2005, s katero je ta zavrnila zahtevo prosilke za posredovanje podatkov o dohodku in poslovnem izidu (čistem dobičku) iz javnopravnega dela dejavnosti tožeče stranke za leto 2004. Zaradi nepravilne uporabe materialnega prava je prvostopno odločbo odpravila (1. točka izreka) ter sama rešila zadevo tako, da je tožeči stranki naložila, da mora prosilki posredovati dokument, iz katerega izhajata dohodek ter poslovni izid (čisti dobiček) organa za leto 2004 (2. točka izreka). V obrazložitvi prvostopne odločbe tožeča stranka zatrjuje, da izdelovanje zahtevanih podatkov po Zakonu o dostopu do informacij javnega značaja (Uradni list RS, št. 24/2003) ne sodi v delovno področje notarja, poleg navedenega pa dokument, ki ga prosilka zahteva, niti ne obstaja, niti ga ni mogoče izdelati. Teh podatkov tudi ni mogoče ločiti od drugih podatkov, ki pomenijo davčno tajnost, zato jih ni dovoljeno posredovati komurkoli drugemu kot pristojnemu davčnemu uradu. Podatki o zaslužku notarja so osebni podatki in razkritje le-teh bi pomenilo kršitev ustavne pravice do varstva osebnih podatkov. Prosilka tudi ni izkazala pravnega interesa za pridobitev teh podatkov, čeprav bi bila po 2. odstavku 39. člena Ustave Republike Slovenije k temu zavezana.

Sodišče prve stopnje je tožbo zoper izpodbijano odločbo z dne 1.2.2006 zavrnilo kot neutemeljeno. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je ugotovilo, po pregledu izpodbijane odločbe in upravnih spisov v obravnavani zadevi, da je odločba tožene stranke pravilna in da temelji na zakonu ter da je tožena stranka za svojo odločitev navedla tudi utemeljene razloge, na katere se sodišče prve stopnje v izogib ponavljanju, v skladu z določbo 2. odstavka 71. člena, v zvezi z 2. odstavkom 105. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/2006; ZUS-1) v celoti sklicuje.

Po mnenju sodišča prve stopnje tožena stranka v izpodbijani odločbi pravilno sklepa, da je dostop javnosti do osebnih podatkov, kakršna sta tudi dohodek in dobiček notarja, nujen za zagotavljanje demokratičnega nadzora nad delom javnih služb, kar zagotavlja transparentnost njihovega delovanja (1. odstavek 2. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja – ZDIJZ – Uradni list RS, št. 24/2003). Pravice javnosti do dostopa do informacij javnega značaja zato, ob hkratni izpolnitvi tudi drugih pogojev, testa sorazmernosti, prevlada nad pravico tožeče stranke do varstva osebnih podatkov, kot je to v izpodbijani odločbi podrobneje obrazložila tožena stranka.

Čeprav bi držala trditev tožeče stranke v tožbi, da predstavljata dohodek in poslovni izid notarja davčna podatka zaupne narave, ki kot davčna tajnost po ZDIJZ pomeni izjemo od pravice do dostopa do informacij javnega značaja (5. točka 1. odstavka 6. člena ZDIJZ), po mnenju sodišča prve stopnje tožeča stranka s sklicevanjem na navedeno izjemo v postopku ne more uspeti. Ker je bilo ugotovljeno, da je poseg v pravico do varstva osebnih podatkov, ki med temeljnimi človekovimi pravicami uživa posebno mesto, skladen z določbo 3. odstavka 15. člena Ustave Republike Slovenije, to ob uporabi načela sorazmernosti velja še toliko bolj za tehtanje med ustavno pravico prosilke in zakonsko zavarovanim interesom oziroma pravico tožeče stranke v zvezi z varovanjem davčne tajnosti, saj je v hierarhiji pravno zavarovanih upravičenj ustavna pravica do varstva osebnih podatkov umeščena višje, kot velja to za zakonsko zavarovan pravni interes oziroma za zakonsko pravico do varstva davčne tajnosti. Ustavna pravica do dostopa do informacij javnega značaja tako prevlada tudi nad pravico do varstva davčne tajnosti.

Ker je prosilka zahtevala informacije iz javnopravnega dela dejavnosti notarja, po mnenju sodišča prve stopnje pa je bilo pravilno ugotovljeno, da je dejavnost notarja v celoti javnopravne narave (torej javna služba v celoti), tožena stranka s tem, ko je naložila tožeči stranki dolžnost posredovati prosilki dokument, iz katerega izhajata dohodek ter poslovni izid (čisti dobiček) organa za leto 2004, ni odločila preko postavljenega zahtevka oziroma v nasprotju z njim, kot to zmotno meni tožeča stranka.

Pravilnost pravne presoje tožene stranke v izpodbijani odločbi pa, poleg obrazloženega, po mnenju sodišča prve stopnje potrjuje tudi nedavno sprejet Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o notariatu (Uradni list RS, št. 115/2006; v nadaljevanju: ZN-E), ki izrecno določa, da so prihodki notarjev kot oseb javnega zaupanja javni za potrebe varovanja ugleda notariata kot javne službe in za zagotavljanje zaupanja strank glede delovanja notariata kot javne službe (2. odstavek 1. člena ZN-E).

Ker je bil po mnenju sodišča prve stopnje postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in ker je odločitev tožene stranke pravilna in ker temelji na zakonu, je bilo potrebno tožbo kot neutemeljeno zavrniti na podlagi 1. odstavka 63. člena, v zvezi z 2. odstavkom 105. člena ZUS-1, ki določa, da se v postopkih, v katerih do uveljavitve tega zakona še ni bilo odločeno, uporabljajo določbe ZUS-1 glede odločanja na seji ter pooblastil sodišča v zvezi s tem (51. do 72. člen ZUS-1).

Tožnica je vložila revizijo. V reviziji ponavlja tožbene navedbe in še dodaja:Pri opredelitvi določene informacije za informacijo javnega značaja je odločilno, ali informacija kaže na dejstvo, ki vpliva ali bi lahko vplivalo na izvrševanje javnih nalog. Navedena razlaga je skladna z namenom pravice dostopa do informacij javnega značaja, ki služi nadzoru javnosti nad izvrševanjem javnih nalog. Po njenem mnenju zahteva prosilke za razkritje prihodka in čistega dobička notarja tej opredelitvi ne ustreza, saj med zahtevano informacijo in delovnim področjem notarja ni mogoče najti nobene povezave. Ker po njenem mnenju ne gre za informacijo javnega značaja, je zahteva prosilke neutemeljena, drugačna presoja sodišča prve stopnje pa je materialnopravno napačna (2. točka 1. odstavka 85. člena ZUS-1).

Volja zakonodajalca ob sprejemu ZDIJZ je po njenem mnenju bila, da se uvede sistem absolutnih izjem, z uveljavitvijo novele ZDIJZ-A pa, da se uvede sistem relativnih izjem kot zahtevnejšega pravnega instrumenta. Stališče, da naj bi bilo izjeme tudi pred uveljavitvijo novele ZDIJZ-A potrebno razlagati relativno, krši načelo zakonitosti (legalitete) in delitve oblasti, saj je bil, kot navedeno, zakonski koncept drugačen. Zakonodajalec je na podlagi 2. odstavka 39. člena Ustave Republike Slovenije z ZDIJZ uredil način uresničevanja pravice dostopa do informacij javnega značaja in je pri tem legitimno določil, da dostop v določenih primerih ne velja.

Prosilka je zahtevo za dostop do informacij javnega značaja vložila zasebno in svojega interesa glede razkritja dohodka notarja ni utemeljila. Na ta način je pomen razkritja notarjevega dohodka ostal povsem nekonkretiziran.

Konkretna presoja, katera vrednota je tehtnejša, je kazuistična in praktična; da organ lahko opravi takšno presojo, je nujno potrebno, da obe prizadeti strani utemeljita svoj pravni interes, to je, da tudi prosilka navede vrednost razkrite informacije oziroma pomen konkretne uporabe te informacije. Če interes javnosti ni konkretiziran, ga ni mogoče ovrednotiti, še manj pa utemeljiti, da naj bi bil pomembnejši od druge ustavne pravice. S tem, ko sta se tožena stranka, kot tudi sodišče prve stopnje postavila na stališče, da prosilki pravnega interesa ni potrebno utemeljiti, so bila, torej zaradi napačne uporabe materialnega prava, dejstva nepopolno ugotovljena (79. člen ZUS-1).

Utemeljitev interesa je v primeru kolizije ustavnih pravic nenazadnje potrebna tudi zaradi nepristranskega odločanja informacijskega pooblaščenca in sodišč (23. člen Ustave Republike Slovenije). Ker je presoja tehtnejšega interesa kazuistična in praktična, prosilka pa je stranka upravnega postopka (2. odstavek 15. člena ZDIJZ), informacijski pooblaščenec ali sodišče ne moreta prevzemati njegove vloge.

To, kako naj bi razkritje notarjevega dohodka prispevalo k demokratičnemu nadzoru nad delom notarja, ni z ničemer opredeljeno. Dejstvo je, da razkritje dohodka notarja ne pomeni nadzora nad porabo javnih sredstev. Cene notarskih storitev določa minister, pristojen za pravosodje (2. odstavek 107. člena ZN), sicer pa je dohodek notarja stvar organiziranosti, racionaliziranja, sposobnosti, podjetnosti, prizadevnosti, ugleda, itd., posameznika, kar so osebne okoliščine, ki z demokratičnim javnim nadzorom nimajo nobene zveze in jih ni potrebno niti dopustno nadzorovati. Na podlagi te splošne trditve nedvomno ni mogoče opravičiti posega v pravico tožeče stranke do ohranitve zaupnosti svojega dohodka.

Javnost prihodkov notarjev je šele pred kratkim določila novela ZN-E, in sicer zaradi ugleda notariata in zaupanja v notariat, ne pa zaradi demokratičnega nadzora nad delom notarjev. Navedeno več kot očitno dokazuje, da javnost dohodka iz opravljanja notarske dejavnosti ni odgovarjajoča dolžnost pravici posameznika oziroma pravici javnosti do informacije javnega značaja. S tem, ko je zakon to dolžnost notarja posebej določil (87. člen Ustave Republike Slovenije), ni mogoče trditi, da javnost prihodkov velja že na podlagi pravice do informacije javnega značaja oziroma da pravica do informacije prevlada nad varstvom osebnih podatkov. Javnost prihodkov je nova dolžnost, ki je postala sistemski del notariata šele z uveljavitvijo novele ZN-E.

Nepravilna pa je tudi trditev, da naj bi davčna tajnost pomenila nižji pravni interes kot varstvo osebnih podatkov, saj je davčna obveznost ocenljiv odstotek dohodka, tako da gre v resnici za enakovrstni osebni podatek.

Predlaga, da revizijsko sodišče ugodi reviziji in spremeni izpodbijano sodbo tako, da tožbi ugodi in odločbo tožene stranke z dne 1.2.2006 odpravi ter zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek, kot tudi, da toženi stranki naloži plačilo stroškov revizijskega postopka, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje odločbe do plačila.

Hkrati z vložitvijo revizije je tožeča stranka vložila tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe po 2. odstavku 84. člena ZUS-1. V zahtevi za izdajo začasne odredbe tožeča stranka kot revidentka predlaga, da revizijsko sodišče v skladu z 2. odstavkom 84. člena ZUS-1 izda začasno odredbo, s katero naj se do izdaje revizijske sodbe odloži izvršitev pravnomočne odločbe tožene stranke z dne 1.2.2006. Meni, da interes javnosti po razkritju notarjevega dohodka v postopku ni bil z ničemer konkretiziran. Na podlagi abstraktnega pravnega interesa pa ni mogoče omejiti oziroma odvzeti ustavne pravice druge osebe, saj tak poseg v ustavno pravico, skladno s testom sorazmernosti, ni nujen (2. člen Ustave Republike Slovenije). Ker ne gre za informacijo javnega značaja in ker prevladujoč interes javnosti v postopku ni bil izkazan, je po mnenju revidentke evidentno, da je škoda, ki bi revidentki z izvršitvijo nezakonite odločbe nastala, neprimerljivo večja od tiste, ki bi nastala zaradi neizvršitve odločbe. Revidentka bi z izvršitvijo odločbe tožene stranke utrpela nepopravljivo škodo. Če bi bila prisiljena izročiti podatek o dohodku za leto 2004, bi bila zaupnost tega podatka dokončno kršena. Iz tega razloga meni, da je nujno potrebna odložitev izvršitve pravnomočne odločbe tožene stranke.

V odgovoru na revizijo tožena stranka ponavlja svoje navedbe v odgovoru na tožbo in še dodaja:Pri dostopu do informacije javnega značaja ni pomembno, ali informacija lahko vpliva na izvrševanje javne službe, ali ne. Smisel ZDIJZ je, ali delovanje organov javnega sektorja lahko vpliva na ljudi (ali pravne osebe), ne pa, ali neka informacija vpliva na delovanje organa samega. Smisel široko zastavljene definicije informacije javnega značaja je namreč v tem, da je javnost obveščena, informirana o tem, kako deluje javni sektor. Svoboda informacij (freedom of information) namreč izhaja iz temeljne človekove pravice o svobodi do izražanja. Tudi v slovenski Ustavi je dostop do javnih informacij v 39. členu zapisan kot del pravice o svobodi izražanja. Osnova sodelovalne oziroma participativne demokracije pa je biti obveščen, informiran. Brez relevantnih informacij izvajanje pravice o svobodi izražanja ni možno oziroma je omejeno. V tem konkretnem primeru meni, da ima javnost pravico razpravljati o tem, ali so notarske tarife primerno (pre)visoke ali ne in le informirana javnost lahko konstruktivno sodeluje v procesih pri vodenju države ali v razpravi ob sprejemanju zakonodaje, ki je temelj normiranja v vsaki pravni državi.

Sorazmernost v presoji, kaj naj bo v slovenskem javnem sektorju javno ali ne, je v primeru porabe javnih sredstev izvedel že zakonodajalec sam, saj je v ZDIJZ zapisal, da je javno vse, kar je povezano s porabo javnih sredstev. Pri tem pa ne gre ozko gramatikalno razlagati besede poraba, ampak širše, namreč z vidika upravljanja javnih sredstev.

Ker je po njenem mnenju dejavnost notarja v celoti javnopravne narave, torej javna služba v celoti, zavrača očitke tožeče stranke, da je odločila izven okvira zahtevka, kot ga je postavila prosilka. Prosilka je namreč zahtevala informacije iz javnopravnega dela dejavnosti notarja, ugotovljeno pa je bilo, da je dejavnost notarja v celoti javnopravne narave. Zato s tem, ko je naložila tožeči stranki dolžnost posredovati prosilki dokument, iz katerega izhajata dohodek ter poslovni izid (čisti dobiček) organa za leto 2004, ni odločila preko postavljenega zahtevka oziroma v nasprotju z njim, kot to zmotno meni tožeča stranka.

Predlaga, da revizijsko sodišče zavrne revizijo kot neutemeljeno.

Tožena stranka na zahtevo za izdajo začasne odredbe ni odgovorila.

K 1. točki izreka:

Revizija je utemeljena.

Informacija javnega značaja je po 4. členu ZDIJZ tista informacija, „ki izvira iz delovnega področja organa, nahaja pa se v obliki dokumenta, zadeve, dosjeja, registra, evidence ali drugega dokumentarnega gradiva, ki ga je organ izdelal sam, v sodelovanju z drugim organom, ali pridobil od drugih oseb“. To pomeni, da je za pojem informacije javnega značaja pomembna opredelitev različnih kriterijev: iti mora za informacijo iz delovnega področja organa, organ mora z njo razpolagati in nahajati se mora v neki materializirani obliki (glej Urška Prepeluh: Pravica dostopa do informacij javnega značaja, Ljubljana: Pravna fakulteta, 2005, str. 210).

Ker ni sporno, da tožeča stranka razpolaga najmanj z nekaterimi od zahtevanih informacij, ki se tudi nahajajo v določeni materializirani obliki, je za rešitev tega upravnega spora z vidika pravilne uporabe materialnega prava najprej treba razjasniti pomen pojmov „organ“ ter „delovno področje“ v smislu ZDIJZ. Pojem organ opredeljuje sam ZDIJZ v 1. členu, in sicer so organi po tem zakonu državni organi, organi lokalnih skupnosti, javne agencije, javni skladi in druge osebe javnega prava, nosilci javnih pooblastil in izvajalci javnih služb. Pojem delovnega področja pa ZDIJZ ohranja kot nedoločen pravni pojem in opredelitev njegovega pomena prepušča upravnopravni teoriji in sodni praksi. V teoriji je mogoče zaslediti poudarek, da je pojem delovnega področja po vsebini del javnopravnega delovanja organa, torej izvajanje javnopravnih nalog oziroma dejavnosti organa. Ker pa je delovno področje zavezancev lahko različno, je pri upravnih organih njihovo delovno področje opredeljeno z njihovimi pristojnostmi, pri izvajalcih javnih služb pa je delovno področje opredeljeno z javno službo, ki jo opravljajo (glej Komentar Zakona o dostopu do informacij javnega značaja, Ljubljana; Inštitut za javno upravo pri Pravni fakulteti, 2005, str. 82 in nasl. ter Urška Prepeluh: Pravica dostopa do informacij javnega značaja, Ljubljana: Pravna fakulteta, 2005, str. 210; in nasl.). Pri tem je za pojem informacije javnega značaja odločilno, da gre za informacije s področja izvajanja določenih nalog oziroma dejavnosti, ki jih urejajo javnopravni predpisi. Pri javnopravnem delovanju države pa ni pomembna konkretna oblika tega delovanja (oblastveno odločanje ali neoblastveno zagotavljanje določenih storitev), ampak, da se javne naloge ali dejavnosti skladno z načelom zakonitosti izvršujejo na podlagi norm javnega prava, v okviru, ki ga te norme za to dejavnost določajo, ter skladno z namenom varstva javnega interesa. Informacija javnega značaja je torej tista informacija, ki služi uradnemu namenu organa. Gre torej za informacije, povezane s katerokoli javno (public) ali upravno funkcijo organa (tako tudi Priporočilo, št. 2 (2002) Odbora ministrov državam članicam o dostopu do uradnih dokumentov in Obrazložitveni memorandum, sprejet v okviru Sveta Evrope z dne 21.2.2002). Povedano drugače to pomeni, da je mogoče govoriti o delovnem področju organov v smislu ZDIJZ le tedaj, ko je izvajanje določenih nalog ali dejavnosti urejeno s predpisi javnega prava, ki določajo obveznosti organov glede izvajanja teh nalog v okviru upravne ali druge javnopravne funkcije ter morebitne pravice, obveznosti ali pravne koristi posameznikov, ki iz tega posebnega javnopravnega režima izhajajo. Tako je pri opredelitvi določene informacije z informacijo javnega značaja odločilno to, ali informacija kaže na dejstvo oziroma okoliščino, ki vpliva, ali bi lahko vplivala, na izvrševanje javnih nalog. V nasprotnem primeru ni mogoče govoriti o informaciji, ki izvira iz delovnega področja organa in torej ne gre za informacije javnega značaja v smislu 4. člena ZDIJZ. Zato je organ, ki z njo razpolaga, ni dolžan posredovati osebi, ki tako informacijo zahteva. Ta razlaga ZDIJZ je tudi skladna z namenom omogočanja dostopa do informacij javnega značaja, ki je v nadzoru javnosti nad organi oblasti, nosilci javnih pooblastil in drugimi nosilci javnih funkcij glede njihovega izvrševanja javnih nalog, za izvajanje tega nadzora pa javnost ne potrebuje in tudi ni upravičena do informacij, ki s tem niso povezane.

Skladno z določbo 2. odstavka 137. člena Ustave Republike Slovenije, da je notariat javna služba, ki jo ureja zakon, ZN natančno opredeljuje delovno področje in pooblastila notariata ter opredeljuje, da notariat opravljajo notarji kot svobodni poklic (1. člen ZN). Pri tem pa revizijsko sodišče poudarja, da niso vse dejavnosti notarjev javna služba, saj Ustava Republike Slovenije določa, da je javna služba le notariat, ZN pa dopušča notarjem, da poleg notariata opravljajo tudi druge dejavnosti. V zakonu je določen tako obseg javne službe, kot tudi naloge notarja in pravice in obveznosti strank, ki iz te javne službe izhajajo. Poleg notariata kot javne službe pa lahko notar opravlja tudi dejavnosti, ki v javno službo notariata ne sodijo. Tako lahko notar sestavlja na zahtevo strank tudi zasebne listine ter v nepravdnih zadevah pred sodišči in v nespornih stvareh pred drugimi državnimi organi zastopa stranke kot pooblaščenec, če so zadeve v neposredni zvezi s kakšno notarsko listino, sestavljeno pri njem. Za te dejavnosti notarja ZN ne vzpostavlja posebnega pravnega režima, ki bi jih vključeval v obveznosti javne službe notarjev, ampak njihovo izvajanje prepušča poslovni odločitvi posameznega notarja, zato ZN tudi izrecno določa, da ima v primeru upravljanja takih zadev notar pravice in dolžnosti ter odgovarja kot odvetnik (1. in 2. odstavek 5. člena ZN).

Tožeča stranka kot notar opravlja dejavnosti skladno z ZN. Zato je nedvomno organ v smislu ZDIJZ. Vendar pa revizijsko sodišče tudi ugotavlja, da dohodek ter poslovni izid (čisti dobiček) notarja za leto 2004 ni informacija, ki bi kazala na dejstvo ali okoliščino, ki vpliva ali bi lahko vplivala na izvrševanje javne službe notariata. Glede na vsebino zahtevanih informacij, ki se nanašajo na poslovanje notarja, torej po mnenju revizijskega sodišča ni mogoče najti nobene povezave z delovnim področjem notarja, torej z načinom izvrševanja pooblastil in obveznosti, ki iz notariata izhajajo. Zato ne gre za informacije javnega značaja v smislu ZDIJZ.

ZDIJZ je s svojo uveljavitvijo dne 22.3.2003 vzpostavil novo obveznost državnih organov, organov lokalnih skupnosti, javnih agencij, javnih skladov in drugih oseb javnega prava, nosilcev javnih pooblastil in izvajalcev javnih služb (organi v smislu 1. člena ZDIJZ), da posredujejo določene informacije, s katerimi razpolagajo, kot informacije javnega značaja vlagateljem zahtev, pod pogoji in po postopku, ki ga glede dostopa do teh informacij ureja ZDIJZ. ZDIJZ je torej uvedel nove pravice posameznikov, skladno z 2. odstavkom 39. člena Ustave Republike Slovenije in nove obveznosti nosilcev oblasti in izvajalcev javnih nalog. Zaradi tega ni mogoče govoriti o retroaktivnosti, saj ZDIJZ s svojimi učinki ne posega v čas pred svojo uveljavitvijo, niti ni posegal v pridobljene pravice posameznikov (155. člen Ustave Republike Slovenije). Obveznost posredovanja informacij velja za organe v smislu ZDIJZ šele po 22.3.2003, ko je zakon pričel veljati, tako da o pravi retroaktivnosti ni mogoče govoriti. Če organ poseduje določeno informacijo, ki je nastala pred 22.3.2003, pa to pomeni dejansko okoliščino in ne pravno varovanega položaja, glede katerega bi organ s sprejetjem ZDIJZ izgubil kakšno pravico ali pravni interes. To pomeni, da se organi ne morejo upirati nalaganju novim zakonskim obveznostim s sklicevanjem na poslabšanje lastnega pravnega položaja. Zato obveznosti organov po ZDIJZ veljajo za vse informacije in vse dokumente, s katerimi organ razpolaga, ne glede na to, kdaj je tak dokument nastal, če seveda gre za informacije javnega značaja. To pa informacija o prihodku in čistem dobičku notarja za leto 2004 po presoji revizijskega sodišča ni.

Glede na navedeno je revizijsko sodišče na podlagi 1. odstavka 94. člena ZUS-1 ugodilo reviziji in spremenilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje tako, da je ugodilo tožbi, odpravilo izpodbijano odločbo tožene stranke in vrnilo zadevo toženi stranki v ponoven postopek, saj je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo.

K 2. točki izreka:

Zahteva za izdajo začasne odredbe ni utemeljena.

V skladu z 2. odstavkom 84. člena ZUS-1 lahko revident predlaga revizijskemu sodišču izdajo začasne odredbe do odločitve o reviziji zaradi razlogov iz 2. odstavka 32. člena ZUS-1. V 2. odstavku 32. člena ZUS-1 pa je določeno, da sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

Glede na navedeno določbo ZUS-1 je začasno odredbo mogoče izdati, če so izpolnjeni pogoji za izdajo zahtevane začasne odredbe. Po presoji revizijskega sodišča v tem primeru pogoji za izdajo zahtevane začasne odredbe na navedeni pravni podlagi niso izpolnjeni, saj je revizijsko sodišče že odločilo, ugodilo reviziji in spremenilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje tako, da je ugodilo tožbi in odpravilo odločbo tožene stranke ter ji vrnilo zadevo v ponoven postopek, kar pomeni, da bo tožena stranka morala izdati novo odločbo v zvezi s pritožbo navedene prizadete stranke zoper odločbo tožeče stranke z dne 2.6.2005.

K 3. točki izreka:

Tožeča stranka je z revizijo v celoti uspela, zato ji je tožena stranka dolžna povrniti stroške revizijskega postopka. Revizijsko sodišče je tožeči stranki priznalo priglašene stroške v skladu s 30. tarifno številko Odvetniške tarife (Uradni list RS, št. 67-3245/2003, popr. 70/2003, OT), in sicer za sestavo revizije 750 točk, povečano za 20% DDV, kar ob vrednosti točke 0,459 EUR znaša 413,10 EUR.

Odločitev o stroških temelji na določbi 1. odstavka 154. člena Zakona o pravdnem postopku, ki jo je revizijsko sodišče uporabilo primerno v skladu s 1. odstavkom 22. člena ZUS-1.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• sodba I U 887/2009
• UPRS Sodba I U 699/2019-20
• VSRS Sklep II Upr 17/2016