Sodba U 661/92

Jedro

Stroški zastopanja so stroški strank. Zato se glede njih uporabljajo določbe 114. in ne določbe 113. člena ZUP. Stranka, ki ob napovedi davka ni predložila vse dokumentacije in ki po uspešni pritožbi v ponovljenem postopku uspe, ker je naknadno predložila dodatno dokumentacijo, je povzročila stroške pritožbe in ponovljenega postopka s svojim vedenjem zato nima pravice zahtevati, naj organ plača stroške zastopanja.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Uprava za družbene prihodke občine je z odločbo z dne 5.12.1991 odmerila tožniku davek od dobička iz kapitala v znesku 4.113,00 SIT. Dobiček je bil dosežen s prodajo avtomobila opel record. Zoper takšno odločbo se je tožnik pritožil. Zastopala ga je pooblaščena odvetnica. Tožena stranka je pritožbi ugodila in vrnila zadevo v ponovno odločanje prvostopnemu organu. Tožnik je že v pritožbi zahteval tudi povrnitev stroškov, in sicer takse za pritožbo in pa stroškov za zastopanje. O stroških je odločil organ prve stopnje s posebnim sklepom šele na posebno zahtevo tožeče stranke. V tem sklepu z dne 19.5.1992 je organ odločil, da stroške zastopanja nosi tožeča stranka, stroški takse za pritožbo pa se tožniku vrnejo. Pri odločitvi se sklicuje na določbe 1. odstavka 114. člena in na 117. člen zakona o splošnem upravnem postopku ter na določbe 24. člena zakona o upravnih taksah. Stroškov zastopanja upravni organ ni priznal z utemeljitvijo, da zastopanje ni obvezno.

Zoper takšen sklep se je pritožila tožeča stranka. Navaja, da iz sklepa ni razvidno, zakaj so bili stroški za takso upravičeni, stroški za zastopanje pa ne. Sklicuje se na določbo 3. odstavka 113. člena zakona o splošnem upravnem postopku, po kateri je dolžan organ, ki je postopek uvedel, poravnati stroške postopka stranki, če se je postopek končal ugodno za stranko. Tožeča stranka je s pritožbo zoper odločbo o odmeri davka uspela, upravni organ prve stopnje je v ponovnem postopku na novo odmeril davek od kapitala, ki je bil za polovico manjši kot pri prvi odmeri. Zato je stranka upravičena do stroškov za zastopanje. V pritožbi je tožeča stranka naknadno zahtevala še povrnitev stroškov za vloge, s katerimi je izposlovala izdajo sklepa o stroških, in pa takse za pritožbo.

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila takšno pritožbo. Pojasnila je, da je organ prve stopnje pravilno odločil, da se tožniku povrnejo stroški upravne takse za pritožbo. Takšna odločitev temelji na določbi 24. člena zakona o upravnih taksah (Uradni list RS, št. 18/90), ki določa, da ima tisti, ki je plačal takso za pritožbo, ki ji je organ ugodil, pravico povrnitve plačane takse. Glede stroškov pravnega zastopanja pa se je tožena stranka sklicevala na določbo 3. odstavka 114. člena zakona o splošnem upravnem postopku, ki določa, da se stroški za pravno zastopanje povrnejo samo tedaj, če je bilo zastopanje potrebno in opravičeno. V upravnem postopku pa zastopanje ni predpisano in praviloma tudi ni potrebno. Samo v stvareh, kjer nastopa dvoje ali več strank z nasprotnimi interesi, lahko stranka zahteva povrnitev stroškov za pravno zastopanje od druge stranke.

Proti takšni odločitvi je tožeča stranka sprožila upravni spor. V tožbi uveljavlja nepravilno uporabo določb zakona o splošnem upravnem postopku. Navaja, da po tem zakonu zastopanje sicer ni obvezno, vendar zakon v nekaterih primerih določa, da se stranki povrnejo stroški zastopanja. Ponovno se sklicuje na 3. odstavek 113. člena zakona, poleg tega pa še na 6. odstavek 114. člena zakona,ki določa, da stroške, ki jih ima v postopku stranka, zaradi postopka uvedenega po uradni dolžnosti, katerih ni povzročila stranka s svojim vedenjem, plača organ, ki je postopek uvedel. Logično bi bilo, da organ, ki je stroške povzročil s svojo napačno odločitvijo, tudi nosi te stroške. Ni obrazloženo, zakaj pravno zastopanje v tem primeru ni bilo potrebno oziroma upravičeno. Tožnik je prava neuka stranka in normalno je, da zastopanje v davčnih stvareh zaupa strokovnjaku. Tožeča stranka predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi, odloči, da mora tožena stranka povrniti stroške upravnega postopka in stroške, ki jih je imela tožeča stranka v upravnem sporu.

Tožena stranka je na tožbo odgovorila. Vztraja pri svoji odločitvi, sklicuje se na razloge, ki jih je navedla že v obrazložitvi izpodbijane odločbe in predlaga, naj sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena iz naslednjih razlogov.

Iz naslova 1. oddelka IX. poglavja zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št 47/86 - prečiščeno besedilo), izhaja, da v upravnem postopku nastajata dve vrsti stroškov, in sicer stroški organov in stroški strank.

Določbe 113. člena govorijo o stroških organa, ki jih primeroma našteva 1. odstavek. Stroški zastopanja strank niso stroški organa in se glede njih ne more uporabiti določba 3. odstavka 113. člena zakona o splošnem upravnem postopku.

O stroških zastopanja govori 114. člen, ki obravnava stroške strank. Ta določa, da praviloma vsaka stranka sama trpi svoje stroške. Izjeme od tega pravila predstavlja načelo obremenitve s stroški glede na uspeh ali krivdo strank, v postopkih, kjer je udeleženih več strank (2. odstavek 114. člena) in pa načelo o povrnitvi stroškov v postopkih, ki so uvedeni po uradni dolžnosti ali v splošnem interesu (6. odstavek 114. člena zakona). Po navedenem določilu v takšnih primerih plača stroške stranke organ, če stroškov ni povzročila sama stranka s svojim vedenjem.

Vendar se tožeča stranka neutemeljeno sklicuje tudi na določbo 6. odstavka 114. člena. Iz odločbe organa prve stopnje z dne 2.4.1992 je razvidno, da je tožeča stranka uspela v ponovljenem postopku zato, ker je naknadno dostavila še carinsko deklaracijo z dne 10.12.1990, s katero je uveljavila zmanjšanje odmerne osnove za dodatni valorizirani znesek plačane carine 11.489,00 SIT. Stroške v zvezi s pritožbo je torej povzročila sama tožeča stranka s tem, da ni že ob prvi odmeri davka predložila vseh listin. Zato tudi po določbi 6. odstavka 114. člena zakona o splošnem upravnem postopku ne more zahtevati, da stroške zastopanja plača organ, ki je postopek uvedel. V zvezi z zahtevkom tožeče stranke, naj ji tožena stranka plača stroške, ki jih je imela v upravnem sporu, pa se sodišče sklicuje na določbo 61. člena zakona o upravnih sporih (Uradni list SFRJ, št. 4/77). Po navedenem določilu v upravnih sporih trpi vsaka stranka svoje stroške.

Sodišče je odločilo z uporabo določbe 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih. To določbo in določbe drugih zveznih predpisov je uporabilo kot republiški predpis po določbi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Psp 64/2011
• sodba in sklep I U 353/2010
• VDSS sodba Psp 249/2010