Sodba I Up 95/2007

Jedro

Če je na zemljišču, katerega del se zahteva v naravi, lastninska pravica fizične osebe, tega dela ni možno vrniti v naravi in je brezpredmetno ugotavljanje, ali gre za funkcionalno zemljišče.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00) zavrnilo tožbo tožnika zoper odločbo tožene stranke z dne 9.2.2006 (1. točka izreka izpodbijane sodbe), ravno tako pa je zavrnilo zahtevek tožnika za povrnitev stroškov postopka (2. točka izreka). Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Upravne enote Ljubljana, z dne 24.12.2004, s katero je upravni organ prve stopnje odločil, da se upravičencu A.A. za parc. št. 63/2 k.o. ..., v izmeri 337 m2, določi odškodnina v višini 9.028,23 DEM v obliki obveznic Slovenske odškodninske družbe.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje kot nesporno ugotavlja, da del zemljišča parc. št. 63/2 k.o. ... v izmeri 337 m2, katerega vrnitev v naravi zahteva tožnik, predstavlja asfaltirano pot mimo objekta na naslovu ... (stoječega na parc. št. 63/1 k.o. ..., ki je v solasti tožnika), do objekta na naslovu ... (stoječega na sporni parc. št. 63/2 k.o. ...) in se konča kot slepa ulica, ter zelenica. Sporno vprašanje pa je, ali je tožnik upravičen do vrnitve tega dela parc. št. 63/2 k.o. ... (v izmeri 337 m2) v naravi. Sodišče prve stopnje citira določbo 2. odstavka 32. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) in ugotavlja, da se glede na navedeno določbo poleg zemljišča, na katerem stoji stavba, šteje za zazidano stavbno zemljišče tudi funkcionalno zemljišče, torej zemljišče, ki služi redni rabi stavbe. Na zemljišču parc. št. 63/2 k.o. ... nesporno stoji objekt (stanovanjska stavba ...), ki ni v tožnikovi lasti. Sporno zemljišče, zelenica in asfaltirana pot, je v funkciji navedenega objekta, zato vrnitev v naravi na podlagi določbe 2. odstavka 32. člena ZDen ni mogoča. Dostopna pot služi redni rabi stanovanjske stavbe, enak status pa ima tudi zelenica. Manjša oddaljenost sporne zelenice od tožnikovega objekta na parc. št. 63/1, kot od objekta na parc. št. 63/2, ne more pripeljati do drugačne odločitve v zadevi. Po oceni sodišča zelenica, tudi ob upoštevanju njene površine in površine celotne parc. št. 63/2 (dvorišče v izmeri 579 m2 in stanovanjska stavba v izmeri 114 m2), predstavlja funkcionalno zemljišče stanovanjske stavbe, saj ureditev okolja prav tako spada v okvir namenske izrabe funkcionalnega zemljišča. Ob takem zaključku pa glede na določbo 2. odstavka 32. člena ZDen ni mogoče tehtanje, ali bi zelenica nemara funkcionalno bolj pripadala sosednji, to je tožnikovi parceli. Sama višina s prvostopno odločbo določene odškodnine pa v upravnem sporu ni več sporna. Sodišče prve stopnje je odločitev sprejelo na nejavni seji, čeprav je tožnik predlagal zaslišanje strank. Dejansko stanje, relevantno za odločitev v zadevi, namreč ni sporno, kar pa pomeni, da zaslišanje strank ne bi moglo pripeljati do drugačne odločitve v zadevi.

Tožnik vlaga pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava, zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter bistvene kršitve določb postopka. Sodišče prve stopnje je za potrebe tega spora prilagodilo določilo 2. odstavka 32. člena ZDen, pri tem pa je spregledalo, da navedena določba ne govori o zelenicah in asfaltiranih poteh v funkciji zgrajenih objektov, ampak govori samo o zazidanih stavbnih zemljiščih, torej obstoječih gradbenih parcelah, ki se ne vračajo, razen če je na njih zgrajen trajni objekt v lasti upravičencev. Takšen objekt sta lastnika stanovanjske stavbe ... tudi zgradila, vendar pa tožnik zahteva le vrnitev zemljišč, ki so bila njegova last in ki danes niso niti funkcionalna niti pozidana zemljišča. Gre za del zelenice oziroma travnika, ki je oddaljen od objekta ... cca 8 metrov, od objekta tožnika pa manj kot 2 metra, ter za dovozno cesto, ki pelje preko zemljišča, ki je bilo v lasti tožnika in njegovih prednikov ter služi za dovoz tako tožniku kot tudi lastnikom objekta ... Vrnitev takšne ceste v naravi ne predstavlja nikakršne spremembe glede same rabe zemljišča. Lastnikom objekta ... bi bila zagotovljena nemotena uporaba v obliki služnosti, zato glede na določilo 32. določila ZDen ni nikakršne ovire za vrnitev takšnega zemljišča tožniku. Po mnenju tožnika bi moral izvedenec oceniti, za funkcionalno zemljišče h kateri stavbi pravzaprav gre. Prvostopenjski organ je sam po prosti presoji ocenil, da je travnata površina v funkciji objekta ..., čeprav je zelenica od tožnikovega objekta oddaljena manj kot 2 metra. V vsakem primeru bi funkcionalno zemljišče k stavbi ... lahko ugotovil le izvedenec, ne pa referentka prvostopenjskega organa. Še hujša kršitev je ugotovitev, da skupna dovozna pot služi le dostopu do objekta ..., saj služi tudi za dostop k tožnikovemu objektu, zato je vsekakor tudi v funkciji njegovega objekta. Ob takšnem stanju bi bilo sporno zemljišče glede na določilo 32. člena ZDen vsekakor možno vrniti tožniku. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi oziroma podrejeno, da napadeno sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje, zahteva pa tudi povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna, vendar iz drugih razlogov.

Na podlagi določbe 3. odstavka 16. člena ZDen premoženja ni mogoče vrniti (v naravi), če je na njem lastninska pravica fizičnih ali civilnih pravnih oseb. V obravnavanem primeru je sporno vprašanje, ali je tožniku možno vrniti v naravi del zemljišča parc. št. 63/2 k.o.... v izmeri 337 m2. Celotna parc. št. 63/2 k.o. ... je sicer po podatkih zemljiške knjige dvorišče v izmeri 579 m2 in stanovanjska stavba v izmeri 114 m2. Pritožbeno sodišče je na podlagi pooblastila iz 2. odstavka 74. člena Zakona o upravnem sporu( ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 – sklep US) preverilo v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Ljubljani podatke glede parc. št. 63/2 k.o. ... in ugotovilo, da je zemljišče parc. št. 63/2 k.o. ... v solasti dveh fizičnih oseb in sicer B.B. in C.C., vsakega do 1/2. V vložku, št. 2628 k.o. ... (kjer je sporna parcela vpisana), ni vpisana nobena plomba. Iz podatkov zemljiške knjige je razvidno, da je B.B. postal solastnik navedenega zemljišča na podlagi kupoprodajne pogodbe z dne 15.3.1993 ter aneksa z dne 10.3.1994, C.C. pa na podlagi sklepa o dedovanju Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 2.10.2003 in popravnega sklepa o dedovanju istega sodišča z isto opravilno številko z dne 14.1.2004. Pritožbeno sodišče je o ugotovljenih dejstvih seznanilo pooblaščenca tožnika, ki pa ni podal odgovora oziroma mnenja o teh dejstvih.

Navedeni podatki kažejo na to, da že v času izdaje odločbe upravnega organa prve stopnje (24.12.2004) nepremičnine (oziroma dela nepremičnine) parc. št. 63/2 k.o. ... ne bi bilo možno vrniti v naravi. Zato je povsem brezpredmetno ugotavljanje, ali sporni del obravnavanega zemljišča (v velikosti 337 m2) dejansko predstavlja funkcionalno zemljišče k stanovanjskemu objektu ..., saj tega dela zemljišča na podlagi citirane določbe 3. odstavka 16. člena ZDen ni mogoče vrniti zato, ker na njem obstaja lastninska pravica fizičnih oseb.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (76. člen ZUS-1).

Ker je sodišče zavrnilo pritožbo, je zavrnilo tudi zahtevo tožeče stranke za povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba I U 1647/2012
• sodba in sklep I U 1053/2009
• UPRS Sodba I U 394/2019-49