Sodba U 679/92-6

Jedro

Po 104. členu zakona o dohodnini se lahko odloži le plačilo akontacij davka od dohodkov iz dejavnosti, ne pa tudi plačila že dospelih obveznosti. Glede na določbo 2. odst. 15. člena zakona o prispevkih za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, zdravstveno varstvo in zaposlovanje (Ur. l. RS, št. 48/90) se določbe o odlogu plačila davčnih obveznosti, ne morejo uporabiti tudi za odlog plačila prispevkov.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke proti odločbi Uprave za družbene prihodke občine, s katero je organ prve stopnje dne 16.3.1992 odločil, da ne ugodi njeni vlogi za odložitev plačila družbenih obveznosti iz gospodarskih dejavnosti za leto 1990. Organ prve stopnje je ugotovil, da tožnici v skladu z veljavnimi predpisi in vrsto dejavnosti, ki jo opravlja, ni mogoče odložiti plačila družbenih obveznosti. Sklicuje se na 104. člen zakona o dohodnini.

Tožnica je v pritožbi navedla, da nima sredstev, s katerimi bi lahko plačala obveznosti. Je 100% invalidka, vsak drugi dan hodi na dializo. Nima nobenih virov za preživljanje, njen mož pa prejema 10.000,00 SIT pokojnine.

Tožena stranka je takšno pritožbo zavrnila. Ugotavlja, da lahko po določbi 104. člena zakona o dohodnini davčni organ zavezancu za davek od dohodkov iz dejavnosti odloži za čas šest mesecev plačilo akontacije, če izkaže, da so realizirani prihodki bistveno nižji od fakturiranih prihodkov. Prvostopni organ pa je ugotovil, da je tožnica realizirala vse fakturirane prihodke obratovalnice, zato ne izpolnjuje pogoja za odlog plačila obveznosti. Poleg tega je tožnica prosila za odlog plačila že zapadlih obveznosti za leto 1990, za kar pa ni zakonske podlage, saj se po navedeni določbi lahko odloži le plačilo še nezapadlih obrokov akontacije. Samo izvršni svet občinske skupščine lahko po določbi 1. odstavka 107. člena zakona o dohodnini odloči, da se zavezancu davčni dolg odpiše, če bi se z izterjavo spravilo v nevarnost nujno preživljanje zavezanca in njegovih družinskih članov.

Proti takšni odločitvi je tožeča stranka sprožila upravni spor. V tožbi ponavlja pritožbene navedbe. Je bolna, pridobitno nesposobna, brez vsakih dohodkov, potrebuje tujo pomoč in ni sposobna poravnati obveznosti. Predlaga sodišču, naj ji izbriše dolg in se sklicuje na določbo 1. odstavka 107. člena zakona o dohodnini.

Tožena stranka je odgovorila na tožbo. Vztraja pri svoji odločbi, predlaga, naj sodišče tožbo zavrne in se sklicuje na razloge, ki jih je navedla v izpodbijani odločbi.

Tožba ni utemeljena.

Iz upravnih spisov je razvidno, da obveznosti, katerih odložitev plačila je zahtevala tožnica, predstavljajo zapadle neplačane prispevke za socialno varnost tožnice in v njeni obratovalnici zaposlenih delavcev za leto 1990.

Tožeča stranka ni nikoli ugovarjala pravilnosti ugotovljene višine teh obveznosti. Dne 25.9.1991 je vložila prošnjo za odlog plačila in črtanje obresti na neplačane obveznosti, ker nima možnosti, da bi jih poravnala.

Organ prve stopnje in tožena stranka sta pravilno odločila, da za takšen odlog zapadlih obveznosti in za črtanje obresti ni pravne podlage. Razlogi za pravilnost takšne odločitve pa so naslednji.

Zakon o prispevkih za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, zdravstveno varstvo in zaposlovanje (Uradni list RS, št. 48/90) ne vsebuje določb, po katerih bi bilo mogoče odložiti plačilo teh prispevkov. Po določbi 2. odstavka 15. člena navedenega zakona, se glede obračunavanja, postopka za odmero in pobiranje ter vračanje prispevkov, prisilne izterjave, odpisa zaradi neizterljivosti, poroštva, zastaranja in kaznovanja, uporabljajo določbe posebnega zakona, ki ureja plačevanje davka od osebnih prejemkov, torej zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 48/90 in 34/91 - ZDOH). Navedena določba zakona o prispevkih za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, zdravstveno varstvo in zaposlovanje torej ne odkazuje na tiste določbe zakona o dohodnini, ki urejajo odlog plačila davkov oziroma v tem primeru prispevkov. Glede na navedeno v zakonu sploh ni podlage za odlog plačila navedenih prispevkov in za smiselno uporabo določbe 104. člena zakona o dohodnini. Tožena stranka pa je pravilno ugotovila, da bi v spornem primeru tudi smiselna uporaba te določbe zakona o dohodnini ne mogla predstavljati podlage za odložitev plačila prispevkov, ker ne gre za akontacije ampak za obveznosti, ki so že dospele.

Glede na navedeno je organ prve stopnje tožničino zahtevo utemeljeno zavrnil. Zato pa je pravilna, čeprav iz drugih razlogov kot jih navaja tožena stranka, tudi izpodbijana odločba, ki je zavrnila tožničino pritožbo zoper takšno odločitev.

Tožeča stranka se sklicuje na določbo 107. člena zakona o dohodnini. Sodišče pripominja, da ni pristojno za dajanje pobude niti za odločanje o morebitnem odpisu davčnega dolga. Po navedeni določbi odloča o morebitnem odpisu dolga deloma ali v celoti izvršni svet občinske skupščine na obrazložen predlog davčnega organa. Zato sodišče ni presojalo, ali gre v tej zadevi za takšen davčni dolg, za katerega se lahko uporabijo določbe 107. člena zakona o dohodnini in ali so podani drugi pogoji, s katerimi lahko davčni organ da pobudo po navedeni določbi zakona.

Sodišče je odločilo z uporabo določbe 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih. To določbo in določbe drugih zveznih predpisov je uporabilo kot republiški predpis po določbi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91 - I).

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009