Sklep I Up 718/2007

Jedro

Obnova sodnega postopka po 9. točki 1. odstavka 96. člena ZUS-1 je dovoljena le prizadeti stranki. V kategorijo prizadete stranke pa glede na določbo 16. člena ZUS-1 ne sodi tožeča stranka kot tožnik v upravnem sporu.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep. 2. Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog tožeče stranke za vrnitev v prejšnje stanje (1. točka izreka) in podredni zahtevek za obnovo sodnega postopka, končanega s sodbo prvostopenjskega sodišča, opr. št. U 302/2006-7 z dne 22.5.2007 (2. točka izreka).

V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je prvostopenjsko sodišče pod 1. točko navedlo, da procesna kršitev določb postopka, na katero se sklicuje tožeča stranka, ker ji v upravnem sporu ni bil vročen odgovor na tožbo, ne predstavlja razloga za vrnitev v prejšnje stanje. Glede podrednega zahtevka za obnovo sodnega postopka pa je navedlo, da je po 9. točki 1. odstavka 96. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07-sklep US) mogoča obnova postopka le v primeru, če bi sodišče odločalo na glavni obravnavi oziroma bi pred izdajo sodbe izvajalo dokaze in druga procesna dejanja, ki so relevantna za odločitev in o katerih tožeče stranke ne bi obvestilo ter ji s tem onemogočilo sodelovanje v postopku. Ker pa gre zgolj za nevročitev odgovora na tožbo, ki ni vseboval nobenih pravno relevantnih navajanj, gre zgolj za kršitev določb postopka, ki ni bistvena in ni razlog za obnovo postopka. Dodaja, da bi tožeča stranka lahko urbanistično mnenje Mestne občine Celje vložila kadarkoli, neodvisno od (ne)vročitve odgovora na tožbo tožene stranke.

Zoper navedeni sklep v celoti se pritožuje tožeča stranka zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu po 1. točki 75. člena ZUS-1 in predlaga, da se izpodbijani sklep kot tudi sodba prvostopenjskega sodišča z dne 22.5.2007 razveljavita in zahtevi za vrnitev v prejšnje stanje ugodi, podredno pa, da se zahtevi za obnovo postopka ugodi ter zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, toženi stranki pa naloži povračilo stroškov pritožbenega postopka. Navaja, da je eno izmed temeljnih načel, ki veljajo v upravnem sporu, načelo kontradiktornosti, ki pomeni, da se imajo stranke pravico seznaniti z vsemi navedbami in dokazi nasprotne stranke in se o njih izjaviti oziroma nanje odgovoriti. Sodišče prve stopnje je z opustitvijo vročitve odgovora na tožbo tožeči stranki kršilo načelo kontradiktornosti in s tem zagrešilo bistveno kršitev določb postopka v upravnem sporu in je ta kršitev vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe. Dodaja, da je po vložitvi tožbe tožeča stranka pridobila nov dokaz, to je urbanistično mnenje Mestne občine Celje, iz katerega je razvidna avtentična razlaga predpisa – občinskega Odloka o zazidalnem načrtu A., in je pričakovala, da ji bo sodišče vročilo odgovor na tožbo tožene stranke, na katerega bo odgovorila s pripravljalno vlogo, h kateri bo priložila navedeno urbanistično mnenje, ki predstavlja ključni dokaz za presojo nezakonitosti izpodbijanega upravnega akta. Meni, da 24. člen ZUS-1 in 166. člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP-UPB3; Uradni list RS, št. 73/07), ki se uporablja subsidiarno, predvideva institut vrnitve v prejšnje stanje tudi za primer, ko je stranka iz opravičenega razloga (opustitve vročitve odgovora na tožbo) zamudila z opravo drugega dejanja v postopku (odgovor na navedbe in dokaze nasprotne stranke ter predlaganje dokazov), tega pa kasneje po vročitvi sodbe ni mogla več storiti. Glede zavrnitve podrednega zahtevka za obnovo postopka pa tožeča stranka v pritožbi navaja, da bi moralo prvostopenjsko sodišče 9. točko 1. odstavka 96. člena ZUS-1 (udeležba v upravnem sporu) razlagati ekstenzivno v kontekstu obravnavanja pred sodiščem. Vprašanje, ali sodišče odloča na seji ali na glavni obravnavi ni pomembno za pravico stranke, da je z navedbami in dokazi nasprotne stranke pravočasno in na primeren način seznanjena. Gre za absolutno bistveno kršitev postopka, zato bi moralo prvostopenjsko sodišče ugoditi predlogu za obnovo postopka ne glede na to, ali bi vročitev odgovora na tožbo vplivala na odločitev o zahtevku.

Tožeča stranka je z vlogo z dne 12.6.2007 s primarnim zahtevkom predlagala vrnitev v prejšnje stanje po 24. členu ZUS-1, podredno temu je postavila eventualni zahtevek, s katerim je predlagala obnovo postopka po 9. točki 1. odstavka 96. člena ZUS-1, v primeru, da sodišče ne bi ugodilo niti predlogu za vrnitev v prejšnje stanje niti predlogu za obnovo postopka, pa je navedla, da naj se ta vloga šteje kot pritožba zoper sodbo Upravnega sodišča št. U 302/2006 z dne 22.5.2007.

K 1. točki izreka:

Pritožba ni utemeljena.

O primarnem zahtevku tožeče stranke (predlog za vrnitev v prejšnje stanje):

Vrnitev v prejšnje stanje je mogoča, če stranka iz opravičenega razloga zamudi rok iz 23. člena ZUS-1 ali drug zakoniti rok za opravo dejanja v postopku in ga zaradi tega ne more več opraviti (1. odstavek 24. člena ZUS-1). Navedeno pomeni, da zamuda ne sme biti zakrivljena s strani predlagatelja. Po presoj vrhovnega sodišča pa je zamudo v obravnavanem primeru zakrivila tožeča stranka sama. Kot izhaja iz spisa, je tožeča stranka vložila tožbo v upravnem sporu dne 2.11.2006, urbanistično mnenje Mestne občine Celje, ki ga tožeča stranka zaradi zatrjevane opravičljive zamude ni predložila sodišču, je bilo izdano dne 1.12.2006, odgovor na tožbo tožene stranke je prvostopenjsko sodišče prejelo 9.1.2007, sodba sodišča prve stopnje pa je bila izdana 22.5.2007 (tožeči stranki vročena 4.6.2007). Tožeča stranka bi tako lahko kadarkoli od prejema navedenega mnenja (za katerega tožeča stranka ne navaja, da bi ga prejela šele po vročitvi sodbe) do izdaje prvostopenjske sodbe, ki jo je prejela dne 4.6.2007, le-tega priložila vloženi tožbi kot dopolnitev svojih tožbenih navedb oziroma kot dodaten dokaz za utemeljenost svojih navedb, saj ni zakonske podlage za to, da bi z vložitvijo čakala do vročitve odgovora na tožbo, na kar se sklicuje tožeča stranka v pritožbi. S tem bi pravočasno podala dodatne navedbe oziroma predložila dodatne dokaze (opravila dejanja v postopku), ki pa jih po izdaji prvostopenjske sodbe po lastni krivdi res ni več mogla opraviti.

Prvostopenjsko sodišče je tako pravilno zavrnilo predlog tožeče stranke za vrnitev v prejšnje stanje na podlagi 3. odstavka 24. člena ZUS-1.

O podrejenem zahtevku tožeče stranke (obnova sodnega postopka):

Tožeča stranka je kot obnovitveni razlog uveljavljala 9. točko 1. odstavka 96. člena ZUS-1, ki določa, da se obnova dovoli, če prizadeti osebi ni bila dana možnost udeležbe v upravnem sporu. Glede na navedeno zakonsko dikcijo je obnova sodnega postopka po tej točki 1. odstavka 96. člena ZUS-1 dovoljena le prizadeti stranki. V kategorijo prizadete stranke pa glede na določbo 16. člena ZUS-1 ne sodi tožeča stranka kot tožnik v upravnem sporu. Ob takem procesnem stanju bi moralo prvostopenjsko sodišče predlog tožeče stranke za obnovo sodnega postopka zavreči in ne zavrniti, vendar pa navedena kršitev pravil postopka ni vplival na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa. Pritožbeni ugovor, da bi sodišče prve stopnje moralo navedeno točko 1. odstavka 96. člena ZUS-1 razlagati ekstenzivno v kontekstu obravnavanja pred sodiščem, za to ni utemeljen, saj za takšno razlago ob povsem jasnem zakonskem besedilu ni nobene podlage. Zatrjevane kršitve načela kontradiktornosti bi lahko predstavljale le pritožbeni ali revizijski razlog in ne razlog, zaradi katerega bi bila mogoča obnova sodnega postopka.

Glede na to da v obravnavnem primeru niso bili podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti kršitve, na katere mora v skladu s 350. členom ZPP-UPB-3 v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče Republike Slovenije na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo zoper 2. točko izpodbijanega sklepa zavrnilo kot neutemeljeno.

V skladu z določilom prvega odstavka 154. člena in prvega odstavka 165. člena ZPP-UPB3 v zvezi z določilom prvega odstavka 22. člena ZUS-1 tožeča stranka sama nosi stroške revizijskega postopka.

K 2. točki izreka:

Ker je tožeča stranka z vlogo z dne 12.6.2007 za primer, da sodišče ne bi ugodilo niti predlogu za vrnitev v prejšnje stanje niti predlogu za obnovo postopka, navedla, da naj se ta vloga šteje kot pritožba zoper sodbo prvostpenjskega sodišča, opr. št. U 302/2006 z dne 22.5.2007, jo je upravno sodišče z dopisom z dne 18.6.2007 (tožeči stranki vročen 21.6.2007) pozvalo, da v roku 8 dni navede, ali se naj pritožba smatra kot revizija zoper sodbo sodišča po 83. členu ZUS-1. Tožeča stranka po prejemu navedenega dopisa ni spremenila in dopolnila svoje pritožbe temveč je v odgovoru navedla zgolj, da naj se podredno vložena pritožba šteje kot revizija.

Revizija ni dovoljena.

Po določbi 2. odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan eden od pogojev za njeno dovolitev, pri čemer je po presoji vrhovnega sodišča tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovolitev revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. V obravnavani zadevi revident v reviziji ni niti neposredno niti opisno navedel, kateri od pogojev za dovolitev revizije iz 2. odstavka 83. člena ZUS-1 naj bi bili v tem primeru izpolnjeni, zato revizije ni mogoče dovoliti. Glede na navedeno je vrhovno sodišče revizijo kot nedovoljeno zavrglo na podlagi 89. člena ZUS-1.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sklep II Cp 2747/2009
• VSL sklep I Cp 3141/2010
• VSL Sklep I Cpg 670/2017