Sodba I Up 783/2005

Jedro

Nezazidana stavbna zemljišča, ki ob podržavljenju niso bila komunalno opremljena in jih tudi ni bilo mogoče tako opremiti brez večjih stroškov, se po določbi 15. člena Navodila vrednotijo kot kmetijska zemljišča na podlagi Odloka o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo v postopku denacionalizacije.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00; ZUS) zavrnilo tožbo in potrdilo izpodbijano odločbo tožene stranke z dne 15.5.2003. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Upravne enote C. z dne 21.2.2001. Prvostopni organ je z navedeno odločbo odločil, da je Slovenska odškodninska družba d.d., dolžna v korist upravičenke D.K., umrle x.x.xxxx, izročiti obveznice Slovenskega odškodninskega sklada v vrednosti 2.074,75 DEM in v korist upravičenke M.T., umrle y.y.yyyy, prav tako obveznice Slovenskega odškodninskega sklada v znesku 2.074,00 DEM v roku treh mesecev od pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji (1. točka izreka); da se obveznice izročijo kot odškodnina za nacionalizirano nepremičnino, ki je ni mogoče vrniti v naravi, v času nacionalizacije pa je bila kmetijsko zemljišče v k.o..., vl. št. 58, parc. št. 958/3 – travnik 2, v izmeri 3224 m2, (stara zemljiška knjiga), danes pa je del parc. št. 1439/4 – funkcionalni objekt v izmeri 9518 m2, vl. št. 67 k.o... (2. točka izreka); da se obveznice izročijo skrbnici premoženja za poseben primer M.O.K., ki bo imela v posesti obveznice do pravnomočnosti sklepa o dedovanju po pokojnima upravičenkama D.K. in M.T. (3. točka izreka); ter da se zavrne zahteva za denacionalizacijo premoženja, zaplenjenega po pokojni S.M., ob podržavljenju vpisanega v vl. št. 58 k.o...

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je tožena stranka glede sporne parc. št. 958/3 k.o... pravilno ugotovila dejansko stanje in pravilno uporabila predpise. Okoliščina, da je podlaga nacionalizacije bil Zakon o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (ZNNZ, Uradni list FLRJ, št. 52/58), ne zadostuje za sklepanje, da gre za nezazidano stavbno zemljišče. Tožnica je v zahtevi za denacionalizacijo parc. št. 958/3 navedla kot travnik, to dejstvo pa izhaja tudi iz odločbe o podržavljenju OLO C. z dne 26.6.1959 ter Sporazuma o prenosu parcel v posest in določitvi odškodnine z dne 15.2.1983. Kot pravilne ocenjuje ugotovitve upravnih organov, da je iz stare neveljavne zemljiške knjige razvidno, da je bila sporna parcela vpisana kot travnik, in je kot taka vpisana tudi po parcelaciji oziroma preštevilčenju parcel v novejši zemljiški knjigi kot del parc. št. 1439/4 k.o... Iz poročila prvostopnega upravnega organa izhaja, da ta parcela leži v ožjem vodovarstvenem pasu, katerega varovanje je urejeno z Odlokom o varstvenih pasovih virov pitne vode na območju M. (Uradni list SRS, št. 1/83). Dejstvo, da gre za ožji varstveni pas s strogim režimom varovanja, namenjen zaščiti podtalnice, zaradi česar gradnja v temu območju ni dovoljena, nakazuje na to, da zemljišče ni nezazidano stavbno zemljišče. Zaključuje, da se zaradi tega za ta del niso sprejemali urbanistični občinski dokumenti. Kot neutemeljen zavrača ugovor o neskladju med cenitvijo sodnega cenilca in vrednostjo, ki jo je ugotovil upravni organ, saj se je cenilec oprl na prvotno identifikacijsko potrdilo iz leta 1997, upravni organ pa na identifikacijsko potrdilo iz leta 2000.

Tožnica v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe. Meni, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev pravil postopka, saj sodba nima razlogov o pritožbeno grajani zavrnitvi zahtevka za S.M. Pritožbi prilaga odločbo OLO C. z dne 12.4.1954, ki se med drugim nanaša tudi na parc. št. 958 – del njiva II razreda. Navaja, da s to odločbo, ki je doslej ni bilo v spisu, razpolaga šele po vloženi tožbi. Iz te odločbe izhaja, da je šlo za njivo II. razreda, pod vprašaj pa se postavljata temelj in datum podržavljenja. Meni, da iz pritožbi priloženih listin izhaja, da odločba OLO C. z dne 26.6.1959, ni bila temelj podržavljenja, ampak je bila to odločba. Iz te pa je razvidno, da je ob podržavljenju parc. št. 958 – del k.o. M. šlo za njivo. Stališče, da ni dokazala drugačnega statusa zemljišča, naj bi nasprotovalo podatkom v spisu. Iz poročila upravnega organa je razvidno, da leži parc. št. 1439/4 – funkcionalni objekt k.o... v ožjem vodovarstvenem pasu, predmetni del zemljišča pa je sestavni del omrežja objektov in naprav komunalne infrastrukture. Podrejeno vztraja, da je bilo zemljišče v času podržavljenja njiva. Glede državljanstva S.M. vztraja, da je treba izhajati iz takrat veljavnih predpisov, po katerih se je ugotavljalo državljanstvo FLRJ in kasneje SFRJ. Spremenjeno stališče se je pojavilo šele tekom izvrševanja ZDen, zakonodajalec pa naj bi imel v mislih Zakon o državljanstvu FLRJ z dne 28.8.1945, po določbah katerega je bila S.M. jugoslovanska državljanka.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

S 1.1.2007 je začel veljati Zakon o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 – sklep US). Ta je v prvem odstavku 107. člena določil, da vrhovno sodišče vsa pred uveljavitvijo ZUS-1 vložena pravna sredstva v upravnem sporu obravnava po ZUS-1. Glede na kriterije iz drugega odstavka 107. člena ZUS-1 se obravnavana pritožba, vložena po ZUS, obravnava kot pritožba po ZUS-1.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, vendar deloma iz drugih razlogov. Na podlagi določbe prvega odstavka 44. člena ZDen se vrednost podržavljenega premoženja določa po stanju v času podržavljenja in ob upoštevanju njegove sedanje vrednosti. Skladno z odločbo Ustavnega sodišča RS, št. U-I-42/93 z dne 15.12.1994, pa se zemljišča, ki so bila podržavljena kot kmetijska zemljišča, štejejo kot nezazidana stavbna zemljišča, če so bila že ob podržavljenju v načrtih stanovanjske in komunalne gradnje opredeljena kot gradbena zemljišča ali pa jim je to namembnost določil predpis, na podlagi katerega so bila podržavljena. Ker je bilo sporno zemljišče parc. št. 958/3 k.o. ..., kot izhaja iz odločbe OLO C. z dne 26.6.1959, podržavljeno na podlagi ZNNZ, ki je bil podlaga za podržavljenje stavbnih zemljišč, je treba skladno z navedenimi stališčem tudi sporno parcelo obravnavati kot nezazidano stavbno zemljišče. Stavbna zemljišča se na podlagi prvega odstavka 85. člena v zvezi s šestim odstavkom 44. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen, Uradni list RS, št. 27/91-I, 56/92 - odl. US, 13/93 - odl. US, 31/93, 24/95 - odl. US, 20/97 odl. US, 23/97 - odl. US, 65/98, 76/98 - odl. US, 66/00, 11/01 - odl. US, 54/02 - odl. US in 18/05 – odl. US) vrednotijo po Navodilu o merilih oziroma o metodologiji za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja (Navodilo, Uradni list RS, št. 23/92, 42/93 - odl. US, 65/93-odl. US in 26/00). Vendar pa se nezazidana stavbna zemljišča, ki ob podržavljenju niso bila komunalno opremljena in jih tudi ni bilo mogoče tako opremiti brez večjih stroškov, po določbi 15. člena Navodila vrednotijo kot kmetijska zemljišča na podlagi Odloka o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo v postopku denacionalizacije (Odlok, Uradni list RS, št. 16/92 in 21/92). Da bi bila sporna parcela št. 958/3 k.o... komunalno opremljena oziroma da bi jo bilo mogoče tako opremiti brez večjih stroškov, pa tožnica sploh ni zatrjevala. Tudi iz dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem sporu, ki mu pritrjuje tudi sodišče prve stopnje, ne izhaja, da bi bili podani pogoji za vrednotenje spornega zemljišča po Navodilu. Glede na navedeno je bil po presoji pritožbenega sodišča v tem primeru za vrednotenja pravilno uporabljen Odlok. Pri presoji vrednotenja spornega zemljišča po Odloku pa je sodišče prve stopnje tudi pravilno uporabilo določbe 44. člena ZDen in izhajalo iz katastrskih podatkov v času podržavljenja, razvidnih iz identifikacijskega potrdila in odločbe o podržavljenju OLO C. z dne 26.6.1959.

Po prvem odstavku 74. člena ZUS-1 sme pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva in dokaze le, če izkaže za verjetno, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do konca glavne obravnave, če je postopek tekel brez glavne obravnave, pa do konca postopka na prvi stopnji. Ker tožnica glede navedb in predloženih listin v zvezi z odločbo OLO C. z dne 12.4.1954 in tem povezanimi trditvami o statusu spornega zemljišča sploh ne navaja, zakaj jih brez svoje krivde ni mogla navesti oziroma predložiti do konca postopka na prvi stopnji, so te navedbe in dokazi po presoji pritožbenega sodišča nedovoljena novota, zato jih ni upoštevalo.

Pritožbeno sodišče se ni opredeljevalo tudi do ostalih pritožbenih ugovorov zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega, saj ti niso dopustni. ZUS-1 namreč v 3. točki prvega odstavka 75. člena dovoljuje vložitev pritožbe zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, samo tedaj, če je sodišče prve stopnje samo ugotovilo drugačno dejansko stanje, kot ga je ugotovila tožena stranka, in je na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja spremenilo odločbo. Tudi po ZUS pritožba zaradi zmotno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ni bila dopustna, razen, če je dejansko stanje ugotavljalo samo sodišče prve stopnje (peti odstavek 72. člena). V obravnavani zadevi pa prvostopno sodišče ni samo ugotavljalo dejanskega stanja, temveč je kot pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje ocenilo dejansko stanje, kot ga je ugotovila tožena stranka in pred njo že prvostopni upravni organ, in je odločalo na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja.

Glede na to, da tožba ne vsebuje razlogov glede zavrnitve denacionalizacijske zahteve za S.M., sodišče prve stopnje po presoji pritožbenega sodišča ni zagrešilo očitane kršitve postopka v upravnem sporu, ker se v izpodbijani sodbi ni posebej opredelilo v tem delu. Prav tako pa tožnica glede zavrnitve denacionalizacijske zahteve za S.M. ne more uspeti z ugovorom zmotne uporabe materialnega prava. Tožena stranka je izhajala iz dejstev, ugotovljenih v upravnem postopku, da je bila S.M. v času smrti jugoslovanska in srbska državljanka, česar tožnica ne izpodbija. Po prvem odstavku 9. člena ZDen so denacionalizacijski upravičenci fizične osebe, če so bile v času, ko jim je bilo premoženje podržavljeno, jugoslovanski državljani (in jim je bilo po 9.5.1945 to državljanstvo priznano z zakonom ali mednarodno pogodbo). Tretji odstavek 9. člena ZDen pa to pravico omeji. Tuji državljani namreč pravice do denacionalizacije načeloma nimajo, razen če takšna pravica ni priznana tudi slovenskim državljanom. Že iz besedila tretjega odstavka izhaja, da je kot tuje državljane mogoče razumeti le državljane, ki so imeli jugoslovansko državljanstvo in državljanstvo katere od republik nekdanje Jugoslavije, vendar niso imeli slovenskega republiškega državljanstva. Do denacionalizacijskega zahtevka je torej upravičen le slovenski državljan, državljan katere od drugih jugoslovanskih republik pa le ob dodatnem pogoju vzajemnosti, ki pa je tožnica v obravnavani zadevi sploh ni zatrjevala.

Ker torej niso podani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 76. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Up 36/2007
• Sodba X Ips 387/2007
• Sodba I Up 1765/2006