Sodba U 853/92

Jedro

Tožnik, vojaška oseba, ki dejansko živi v Srbiji, ne izpolnjuje pogojev za pridobitev državljanstva Republike Slovenije po 1. odstavku 40. člena ZDS.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila vlogo tožnika za pridobitev državljanstva Republike Slovenije. Ugotovila je, da tožnik ne izpolnjuje enega od pogojev po 40. členu zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDS), ker kot aktivna vojaška oseba ne živi v Sloveniji. Tožnik je bil vabljen na zaslišanje. Njegova žena je predložila pooblastilo in na zaslišanju dne 27.8.1992 izpovedala, da je njen mož kot aktivna vojaška oseba nekdanje JLA zapustil Slovenijo.

Tožnik je v tožbi predlagal, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in trdil, da je bilo dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno. Tožnik s štiričlansko družino živi v ... in je le začasno odsoten zaradi zdravstvenih razlogov. V ... je prišel leta 1976. Leta 1988 je zbolel, diagnoza je bila neurosis depressiva. Bil je štirikrat v bolnišnici v ..., nazadnje do 8.11.1991. Naročen je bil na kontrolo v Vojaško medicinsko akademijo v Beogradu, kamor je odšel 23.12.1991. Ugotovljeno je bilo, da je sposoben za vojaško službo. Ozemlja Republike Slovenije tožnik torej ni zapustil kot aktivna vojaška oseba, temveč zaradi zdravniške kontrole.

V odgovoru na tožbo je tožena stranka navajala, da se tožnik ni odzval vabilu na zaslišanje. Njegova žena je dne 27.8.1992 izpovedala, da je aktivna vojaška oseba in da je v Srbiji. Tožnik ne izpolnjuje pogojev po 40. členu zakona o državljanstvu Republike Slovenije. Kot aktivna vojaška oseba ni opravičeno odsoten, na poziv Predsedstva Republike Slovenije pa se ni odzval.

Tožba ni utemeljena.

Zakon o državljanstvu Republike Slovenije (ZDS - Uradni list RS, št. 1/91, 30/91, 38/92) v 1. odstavku 40. člena določa dva pogoja, ki morata biti izpolnjena, da državljan druge republike lahko pridobi državljanstvo Slovenije. Prvi pogoj je, da je prosilec za pridobitev državljanstva na dan plebiscita o neodvisnosti in samostojnosti Republike Slovenije, to je dne 23.12.1990, imel prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji. Drugi pogoj je, da prosilec dejansko živi v Republiki Sloveniji. Sodišče soglaša z utemeljitvijo v izpodbijani odločbi, da tožnik dejansko ne živi na ozemlju Republike Slovenije. Iz izpovedbe tožnikove žene in iz priložene zdravstvene dokumentacije je razvidno, da je tožnik še vedno aktivna vojaška oseba, saj je bilo v zdravstveni dokumentaciji ugotovljeno, da je sposoben za aktivno vojaško službo. Žena je bila zaslišana 27.8.1992, to je dan pred izdajo izpodbijane odločbe. Takrat je izpovedala, da je bil tožnik nazadnje v JA v Srbiji in da bi naj bil pri stricu v Srbiji na letnem dopustu. Dne 8.7.1992 bi naj zaprosil za prenehanje službe, vendar odgovora še ni dobil. Da tožnik dejansko ne živi v Sloveniji, je razvidno tudi iz njegovega pooblastila z dne 24.8.1992, kjer pooblašča ženo, da ga zastopa na razgovoru zaradi državljanstva.

Ker je tožena stranka odločila v skladu z zakonom, je sodišče moralo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih (Uradni list SFRJ, št. 4/77, 60/77) v zvezi s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I), tožbo zavrniti.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba U 756/92
• Sodba U 965/92
• Sodba U 1097/92