Sodba U 538/92

Jedro

ZUN se uporablja glede inšpekcijskih postopkov tudi za gradnje, končane pred njegovo uveljavitvijo, razen če je bil inšpekcijski postopek začet še po prej veljavnih predpisih. V takšnem primeru se inšpekcijski postopek konča po takšnih predpisih.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo, ki jo je tožeča stranka vložila zoper odločbo urbanistične inšpekcije Sekretariata za inšpekcijske službe z dne 27.3.1992 (v nadaljevanju tudi: odločba prve stopnje). Z odločbo prve stopnje je prvostopni organ naložil tožnici, da mora v roku 14 dni po prejemu odločbe odstraniti: pritlični montažni objekt tlorisne dimenzije 3,65 X 6,80 m s prizidkom za objektom tlorisne dimenzije 3,50 X 1,20 m ter s pokrito verando v sklopu objekta, tlorisne dimenzije 6,80 X1,50 m; podporni zid višine 1,90 m ter dolžine 9,50 m; tlakovanje okoli hiše v tlorisni površini cca 48 m2; dve cisterni za kapnico kapacitete 700 l in 2000 l ter greznico kapacitete cca 1 m3, kar vse stoji na parceli številka 4518/4, ter vzpostaviti zemljišče v prvotno stanje na lastne stroške. V izreku pod tč. 2 pa je prvostopni organ odločil, da morebitna pritožba ne zadrži izvršitve odločbe.

Odločba temelji na določbah 72. in 73. člena zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85, 29/86 in Uradni list RS, št. 26/90). Objekt je situiran znotraj prostorske celote, v območju kmetijskih zemljišč (1. območje) izven zaselkov. Po Prostorsko ureditvenih pogojih za območje prostorskih celot - (v nadaljevanju: PUP) na takšnem zemljišču ni mogoče graditi.

Tožnica v pritožbi ni oporekala ugotovljenemu dejanskemu stanju in tudi ne navedenim pravnim podlagam. Navedla je le, da je štirinajstdnevni rok za odstranitev objekta nerealen. Navedla je še, da je objekt postavila že pred 10 leti. Predlagala je, naj se ji dovoli za odstranitev objekta sedemletni odlog, ona pa bo plačevala ustrezno nadomestilo oziroma odškodnino.

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila takšno pritožbo. V obrazložitvi obširno povzema utemeljitev odločbe prve stopnje in še natančneje navaja pravne podlage za ukrep, ki ga je izrekel prvostopni organ. Dodatno k obrazložitvi odločbe prve stopnje še pojasnjuje, da organi urbanistične inšpekcije na podlagi 2. odstavka 85. člena zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor odločajo o svojih ukrepih ne glede na čas gradnje, s pogojem, da inšpekcijski postopek v posamezni zadevi ni bil uveden že pred veljavnostjo citiranega zakona. Takšnega postopka pa v tej zadevi ni bilo. Glede tožničinega predloga, naj se ji dovoli sedemletni odlog, pa navaja, da za takšen odlog ni nobene pravne podlage.

Proti takšni odločitvi tožene stranke je tožnica sprožila upravni spor. V tožbi delno ponavlja pritožbene navedbe, dodatno pa navaja še naslednje. Iz odločbe prve stopnje in iz izpodbijane odločbe ni razvidno, ali gre za objekt, za katerega bi bilo sicer potrebno lokacijsko dovoljenje ali pa bi zadostovala že odločba o priglasitvi del. Glede na to, da gre za objekt, ki ni komunalno opremljen, bi po tožničinem mnenju zadostovala že priglasitev. Dovoljenje o priglasitvi bi bila pred 12 leti, ko je objekt gradila, lahko pridobila. Objekt ima hišno številko, plačala je tudi prispevek za asfaltiranje ceste. Izpodbijana odločba temelji na dveh napačnih predpostavkah: da gre za objekt, za katerega je potrebno lokacijsko dovoljenje, medtem ko v resnici zadostuje odločba o dovolitvi priglašenih del. In pa, da se za legalizacijo uporabljajo sedaj veljavni predpisi, ne pa predpisi, ki so veljali v času, ko bi inšpekcijski organ moral ukrepati in po katerih bi bilo objekt mogoče legalizirati. Tožnica predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče v celoti sprejema obrazložitev odločbe prve stopnje in izpodbijane odločbe glede pravnih in dejanskih podlag, ki so temelj za obe odločbi.

V zvezi s tožbenimi navedbami pa pojasnjuje tožeči stranki, da iz prej navedenih družbenih planov in prostorskih izvedbenih aktov izhaja, da na navedenem zemljišču takšnih objektov kot ga je zgradila tožnica, sploh ni mogoče graditi. Zato za izrek ukrepa po 73. členu zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN) ni odločilno, ali bi bilo sicer za takšen poseg v prostor potrebno lokacijsko dovoljenje ali pa bi zadostovala že odločba o priglasitvi del. 73. člen zakona namreč določa, da organ urbanistične inšpekcije odredi, da se objekt ali del objekta ne glede na gradbeno fazo odstrani in vzpostavi prejšnje stanje na investitorjeve stroške, če se gradi ali drugače posega v prostor brez lokacijskega dovoljenja ali brez potrdila na zemljišču, kjer po navedenem zakonu ni mogoče izdati lokacijskega dovoljenja. Ravno tako na pravilno odločitev v tej zadevi ne more vplivati dejstvo, da je tožnica plačala prispevek za asfaltiranje ceste in da ima objekt hišno številko. Ta dejstva niso v nobeni zvezi z vprašanjem, ali je bil poseg v prostor dovoljen ali ne.

Na tožbeno navedbo, da bi morala inšpekcija ravnati po predpisih, veljavnih v času gradnje, pa je pravilno odgovorila že tožena stranka: določbe zakona o urbanističnem planiranju, ki je veljal v času, ko naj bi bila tožnica gradila, se po določbi 2. odstavka 85. člena zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor uporabljajo samo za dokončanje inšpekcijskih postopkov, ki so bili pričeti pred uveljavitvijo tega zakona.

Glede na navedeno je izpodbijana odločba zakonita in je sodišče tožbo zavrnilo. Sodišče je odločilo s smiselno uporabo določbe 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih. To določbo in določbe drugih zveznih predpisov je uporabilo kot republiški predpis po določbi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91 - I).

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba U 864/92
• Sodba U 593/92
• Sodba U 774/92