Sodba U 580/92

Jedro

Obnove postopka ni mogoče zahtevati zaradi napačno ugotovljenega dejanskega stanja - če je imel organ v prvem postopku na voljo dokaze, iz katerih bi lahko ugotovil "novo" dejstvo.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za turizem in gostinstvo Republike Slovenije z dne 2.7.1992.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo pritožbo zoper sklep Sekretariata za gospodarstvo občine z dne 9.3.1992, s katerim je prvostopni organ po uradni dolžnosti odločil, da se obnovi upravni postopek za izdajo obrtnega dovoljenja tožeči stranki, in sicer v tistem obsegu, ki se nanaša na uporabo poslovnega prostora. V navedenem sklepu je prvostopni organ nadalje odločil, da izdaja oziroma vročitev sklepa zadrži pravni učinek izdanega obrtnega dovoljenja do končne odločitve o sporni zadevi.

Sklep o obnovi postopka je organ prve stopnje utemeljil z določbo 1. točke 1. odstavka 249. člena zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 47/86 -p.b. ZUP) Prvostopna odločba je temeljila med drugim na inšpekcijskem potrdilu uprave inšpekcijskih služb z dne 18.10.1991, iz katerega izhaja, da poslovni prostor, ki je lociran v pritličnem delu stanovanjske hiše ustreza vsem pogojem za opravljanje dejavnosti. V postopku se je še ugotavljalo, da je bilo za to zgradbo izdano lokacijsko, gradbeno in uporabno dovoljenje. Naknadno pa se je ugotovilo, da se gostinski obrat, za katerega je bilo izdano obrtno dovoljenje, ne nahaja v pritličnem delu navedene zgradbe, ampak le v njenem novozgrajenem prizidku, kar pomeni, da je izdano prvotno potrdilo uprave inšpekcijskih služb v tem obsegu ugotovitve izgubilo svojo veljavo. Tudi urbanistični inšpektorat je obvestil organ prve stopnje, da tožnik za novozgrajeni prizidek ne izkazuje lokacijskega dovoljenja. To pa predstavlja nova dejstva, na podlagi katerih bi gotovo prišlo do drugačne odločitve, če bi bila ta dejstva in dokazi znani ob izdaji prvostopne odločbe. Tožnik je v pritožbi navajal, da ne obstaja nobeno novo dejstvo, ki bi bilo lahko podlaga za obnovo postopka. Za stavbo, v kateri je poslovni prostor, obstajajo vsa potrebna dovoljenja. Ta so bila tudi predložena inšpekcijski službi, ki je izdala potrdilo, da prostori izpolnjujejo predpisane pogoje. Tožnik je v pritožbi nadalje navajal, da ne obstaja javni interes za izdajo sklepa o obnovi. Iniciativo za obnovo postopka so dali sosedje. Pojavilo se je vprašanje lokacije objekta, na to vprašanje pa je bilo ustrezno odgovorjeno, ker stavba ni bila postavljena v nasprotju s predpisi oziroma s soglasji pristojnih organov. Neutemeljena pa da je tudi 2. točka izreka sklepa o obnovi, ki določa, da se zadrži pravni učinek izdanega obrtnega dovoljenja. Suspenzivni učinek sklepa o obnovi po določbi 2. odstavka 260. člena zakona o splošnem upravnem postopku naj bi namreč veljal le glede odločb, ki so neugodne za stranko.

Tožena stranka je takšno pritožbo zavrnila z izpodbijano odločbo. Svojo odločitev utemeljuje s tem, da je dejstvo, da je sporni lokal stacioniran v prizidku, za katerega je sporno, ali je bil zgrajen po veljavnih predpisih, obstajalo že v času prejšnjega postopka, odkrito pa je bilo šele po končanem postopku. Če bi bilo to dejstvo znano že v prejšnjem postopku, pred izdajo obrtnega dovoljenja, bi to pripeljalo do bistveno drugačne odločitve.

Proti takšni odločitvi tožene stranke je tožeča stranka sprožila upravni spor. V tožbi uveljavlja kršitev določb upravnega postopka. Ponavlja pritožbene navedbe, poleg tega pa navaja še naslednje. Poleg novih dejstev oziroma možnosti, da se uporabijo novi dokazi, mora biti za obnovo po uradni dolžnosti vedno podan tudi javni interes. Tožnik ves čas namerava opravljati dejavnost v prizidku k stanovanjski hiši. Gre za garažo, ki je bila z vso potrebno dokumentacijo zgrajena že pred vsaj 20 leti. Pridobil pa jo je na podlagi darilne pogodbe z dne 8.12.1990. Pri potrdilu inšpekcije ne gre za pomoto, saj se nanaša ravno na to garažo. Če bi šlo za stanovanjsko stavbo, prvostopni organ sploh ne bi mogel izdati nobene odločbe, saj tožnik ni lastnik te stavbe. Prvostopni organ ni pridobil nobenega novega dejstva oz. dokaza, saj je tožnik ves čas postopka jasno navajal, da se bo dejavnost opravljala v garaži. Vsa ta dejstva so bila znana organu prve stopnje, zato ne more biti govora o tem, da gre za nova dejstva. Tožnica je res dne 29.11.1991 zaprosila za izdajo lokacijskega dovoljenja za navedeni objekt. To pa je posledica ukrepov, do katerih je prišlo na intervencijo sosedov. Vendar je tožnica zaprosila za lokacijsko dovoljenje potem, ko je bilo obrtno dovoljenje že izdano in ne gre za dejstvo, ki bi obstajalo že v času, ko je tekel postopek pred organom prve stopnje. Tožnik nadalje navaja, da je izpodbijana odločba v zvezi s prvostopnim sklepom tudi nerazumljiva: iz odločb ni jasno, kakšne so posledice obnove postopka. Tožeča stranka predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in razveljavi prvostopni sklep.

Tožba je utemeljena.

Obnova postopka, ki je končan z odločbo, dokončno v upravnem postopku, se po določbi 1. točke 249. člena zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) lahko uvede, če se zve za nova dejstva ali se najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, ki bi bili mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku.

Sodišče ugotavlja, da dopis tržnega inšpektorata z dne 5.12.1991 ne predstavlja takšnega novega dokaza, niti iz njega ne izhaja novo dejstvo v smislu navedene določbe zakona. Navedeni dopis samo dopolnjuje vsebino potrdila z dne 18.10.1991 v tem smislu, da precizira, da je bil ogled dejansko opravljen in izpolnjevanje tehničnih, higienskih in sanitarno tehničnih pogojev ter pogojev varstva pri delu ugotovljeno za poslovne prostore, ki se nahajajo v prizidku, ne pa v pritličju stanovanjske hiše. Takšno sporočilo v ničemer ne spreminja dejstev glede vprašanja, ali ti poslovni prostori izpolnjujejo navedene pogoje. Iz spisov je razvidno, da je tožnik kot dokaz o tem, da poseduje poslovni prostor, predložil izpisek iz zemljiške knjige za nepremičnino. Iz tega izpiska je jasno razvidno, da je tožnik samo (so)lastnik garaže ob hiši, ki leži na parc.št. 349/45, ki je v navedeni vložek vpisana kot zemljiškoknjižno telo IV. Iz že omenjenega potrdila, kjer niso navedeni zemljiškoknjižni podatki, pač pa je naveden naslov, izhaja, da je MUIS ogledovala nepremičnino, last tožeče stranke in njegove žene. Če je organ prve stopnje ob teh listinah res prišel do prepričanja, da gre za lokal v pritličju stanovanjske stavbe, ne pa v prizidku, predstavlja to napačno ugotovljeno dejansko stanje. Organ je v postopku razpolagal z dokazi, na podlagi katerih bi lahko pravilno ugotovil dejstvo, na katere poslovne prostore se nanaša inšpekcijsko potrdilo. Naknadno pravilno ugotovljeno dejstvo ob tem ne more predstavljati novega dejstva, ki bi bilo lahko podlaga za obnovo po 1. točki 1. odstavka 249. člena zakona o splošnem upravnem postopku. Sodišče pa pripominja, da se je kot obnovitveni razlog v tej zadevi postavilo samo domnevno dejstvo, da se inšpekcijsko potrdilo, ki je podlaga za izdajo obrtnega dovoljenja, nanaša na druge poslovne prostore kot si jih je inšpekcija dejansko ogledala. Glede na gornjo obrazložitev ta obnovitveni razlog ne obstaja. Sodišče pa se ni ukvarjalo z vprašanjem, ali so pri gradnji prizidka, v katerem tožnik opravlja dejavnost, upoštevani predpisi s področja gradnje in posegov v prostor ali ne.

Sodišče je odločilo s smiselno uporabo določbe 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih. To določbo in določbe drugih zveznih predpisov je uporabilo kot republiški predpis po določbi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91 - I).

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009