Sodba U 684/92-5

Jedro

Carinski zavezanec za blago, prodano iz konsignacijskega skladišča, je imetnik konsignacijsko skladišče.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke proti odločbi Carinarnice ... z dne 17.10.1991, po kateri je tožeča stranka dolžna plačati 68.125,90 SLT za ocarinjeno blago, ki je bilo uvoženo za uporabnika Fabriko kože .... Ugotovila je, da je prvostopni organ pravilno odločil, ko je ugotovil, da uvožene surovine, ki so bile namenjene za proizvodnjo blaga za izvoz, za ta namen niso bile uporabljene. Tovarna kože ... namreč ni izkazala, da je v roku enega leta izvršila prevzeto obveznost izvoza blaga. Tožeča stranka in ne uporabnik uvoženih surovin je carinski zavezanec glede na določbo 218. člena carinskega zakona.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da se je Fabrika kože ... obvezala, da bo realizirala izvoz v skladu s 50. členom carinskega zakona, zato je ona carinski zavezanec. Da je ona carinski zavezanec, kaže tudi dejstvo, da carinski organi vodijo evidenco po uporabniku in ne po uvozniku blaga. Sicer pa je uporabnik sedaj v drugi državi, s katero Republika Slovenija nima diplomatskih stikov in tako tožeča stranka nima nobenih možnosti vplivati na kupca in uporabnika blaga, da izvrši prevzeto obveznost izvoza. Tožeča stranka predlaga, da se tožbi ugodi in izpodbijana odločba odpravi.

Tožena stranka se v odgovoru na tožbo sklicuje na 218. člen carinskega zakona, po katerem je tožeča stranka carinski zavezanec, ker je bilo blago prodano z njenega konsignacijskega skladišča. Rok za izvoz blaga je potekel pred razpadom Jugoslavije in pravica obračuna po uradni dolžnosti je na podlagi 2. odstavka 50. člena carinskega zakona omejena z določbo 56. člena carinskega zakona. Tožena stranka predlaga, da se tožba zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Iz predloženih upravnih spisov izhaja, da je tožeča stranka dne 23.8.1989 uvozila surovine za več uporabnikov, med drugim za Fabriko kože .... Uveljavljala je uporabo določbe 50. člena carinskega zakona - CZ. Ob uvozu je Fabrika kože ... dala pismeno izjavo, da se pod materialno odgovornostjo zavezuje, da bo uvožene surovine v celoti uporabila za proizvodnjo vseh vrst usnja za izvoz in da bo najmanj za 50 % večjo vrednost od vrednosti uvoženega blaga izvozila najkasneje v roku enega leta na podlagi prijave o sklenjeni pogodbi o izvozu. Tožeča stranka je uvoženo blago izdala Fabriki kože ... in še dvem drugim uporabnikom iz konsignacijskega skladišča.

Po določbi 1. odst. 218. člena (Uradni list SFRJ, št.10/76, 36/79, 52/79, 12/82, 61/82, 7/84, 25/85, 38/86 28/88, 40/89, 70/89 in 21/90 - CZ) je carinski zavezanec za blago, spravljeno v konsignacijskem skladišču, in za blago, prodano s konsignacijskega skladišča, imetnik konsignacijskega skladišča. To pa je bila tožeča stranka.

Po določbi 1. odst. 50. člena CZ se za uvoz surovin in reprodukcijskega materiala (v nadaljnjem besedilu: blago) ne plača carina pod pogojem, da se uvoženo blago v celoti uporabi v proizvodnji blaga za izvoz, da se blago izvozi v tujino najpozneje v enem letu od dneva, ko je šlo čez carinsko črto in da je vrednost izvoženega blaga najmanj za 50 % večja od vrednosti uvoženega blaga. V danem primeru je blago prešlo čez carinsko črto 30.8.1989, torej bi moralo biti izvoženo do 30.8.1990. Če blago ni izvoženo v tujino v vrednosti in rokih iz prvega odst. 50. člena CZ, se carina plača po predpisih, ki veljajo na dan, ko poteče rok za izvoz (2. odst. 50. člena CZ). Ugotovitev prvostopnega organa, da izvoz ni bil realiziran, temelji na obvestilu Carinarnice ... - carinska izpostava ... z dne 10.5.1991. Sicer pa tožeča stranka ne osporava, da izvoz ni bil realiziran. Ob poteku roka za izvoz (30.8.1990). Fabrika kože ... ni bila v drugi državi. Glede na določbo 2. odstavka 50. člena CZ je torej merodajen predpis po dnevu roka za izvoz, ne pa predpis po dnevu izdane prvostopne odločbe (v danem primeru 17.10.1991).

Tožeča stranka je ob uvozu blaga, s tem da je uveljavljala 50. člen CZ, nedvomno prevzela tudi tveganje, saj ni mogla zanesljivo vedeti, ali bo uporabnik uvoženih surovin realiziral tudi izvoz blaga. To tveganje pa je del medsebojnih razmerij uvoznika in uporabnika, ne pa odnosa med carinskimi organi in carinskimi zavezanci.

Izpodbijana odločba je zakonita. Sodišče je zato tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih (ZUS).

Določbe CZ in ZUS je sodišče uporabilo kot republiške predpise po 1. odstavku 4. člena ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS št. 1/91-I).

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba U 681/92-7
• Sodba U 685/92-5
• Sodba U 950/93-6