Sodba U 474/92-4

Jedro

Ni materialne podlage za zavrnitev zahteve samostojnega kulturnega delavca za priznanje pravice do plačila prispevkov za zdravstveno, invalidsko in pokojninsko zavarovanje ter za zavarovanje za primer začasne brezposelnosti, če samoupravni splošni akt, ki edini določa pogoje za priznanje te pravice, ni bil objavljen.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za kulturo, Ljubljana z dne 1.6.1992 odpravi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka odločila, da tožnik, ki je samostojni kulturni delavec na področju likovne umetnosti - kiparstvo in je že imel pravico do plačila prispevkov za socialno zavarovanje iz sredstev republiškega proračuna v obdobju od 1.1.1987 do 31.12.1991, te pravice od 1.1.1992 dalje ni ponovno pridobil. Kot pravno podlago za tako odločitev navaja pravilnik o pogojih za pridobitev pravice do deleža družbenih sredstev za plačilo prispevkov za zdravstveno, invalidsko in pokojninsko zavarovanje ter za zavarovanje za primer začasne brezposelnosti posameznim kulturnim delavcem (Poročevalec Kulturne skupnosti Slovenije, št. 25/86), ki se kot materialnopravni predpis uporablja skladno z 2. členom zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o določitvi nalog, ki jih od 1.1.1990 začasno opravljajo organi samoupravnih interesnih skupnosti in o ustanovitvi določenih republiških upravnih organov (Uradni list RS, št. 8/91), glede dejanskega stanja pa navaja, da je strokovna komisija skladno z navedenim pravilnikom ugotovila, da predložena dela niso prepričljiva v svoji umetniški izpovedi in da glede na likovno raven niso sprejemljiva kot ustvarjalen doprinos k slovenski likovni kulturi ter na tej podlagi zaključuje, da tožnik ne izpolnjuje kvalitativnih pogojev iz navedenega pravilnika.

V tožbi tožnik navaja, da kot kipar izpolnjuje pogoj iz 7. alineje 3. točke 3. člena navedenega pravilnika, saj je v obdobju od 1.1.1987 do 31.12.1991 izdelal 3 eksterierne skulpture, na področju ahitekture pa je izvedel projekt notranje preureditve in opreme in s tem izpolnil pogoj za arhitekta iz 3. alineje 3. člena istega pravilnika. Opozarja še na kršitev postopka, saj je na vlogo, vloženo 1.12.1991, prejel odločbo 4.6.1992 z veljavnostjo od 1.1.1992. Navaja, da bi odvzem pravice do plačila prispevkov iz republiškega proračuna bistveno vplival na njegovo delovanje in ustvarjalni proces (v pripravi ima pregledno razstavo), ker poleg dragega kiparskega materiala in spremljajočih stroškov prispevkov ne zmore plačevati, in predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri svoji odločitvi in navaja, da ni sporna kvantiteta del, ker ta pogoj tožnik kot kipar izpolnjuje, ne glede na to, da šele v tožbi omenja tudi arhitekturno delo, kar pa bi tudi sicer bilo težko uvrstiti v kvantitativne pogoje za arhitekta. Glede nagativne ocene kvalitete predloženih del pa navaja, da je negativno mnenje o njej dala poleg komisije, predvidene po pravilniku, tudi posebna strokovna skupina za likovno galerijsko dejavnost. Meni tudi, da postopek ni bil kršen, ker je vlogo z dne 1.12.1991 tožnik vložil šele 5.12.1991, moral pa bi jo vložiti 3 mesece pred iztekom petletnega obdobja, v katerem je tako pravico imel. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba je utemeljena.

Izpodbijana odločba je izdana na podlagi 2. odstavka 4. člena zakona o določitvi nalog, ki jih od 1.1.1990 začasno opravljajo organi samoupravnih interesnih skupnosti, in o ustanovitvi določenih republiških upravnih organov (Uradni list SRS, št. 42/89 in Uradni list RS, št. 8/91), po katerem odločajo pristojni upravni organi o posamičnih pravicah iz teh razmerij na podlagi materialnopravnih določb splošnih aktov samoupravnih interesnih skupnosti, ki so bili v veljavi do 31.12.1989, če ta razmerja niso urejena z zakonom in drugimi materialnimi predpisi. V tem primeru je tožena stranka, ko je ugotavljala pogoje za pridobitev pravice do plačila prispevkov za zdravstveno, invalidsko in pokojninsko zavarovanje ter za zavarovanje za primer začasne brezposelnosti, uporabila pravilnik, ki ga je sprejela prejšnja Kulturna skupnost Slovenije in je po navedbi izpodbijane odločbe objavljen v Poročevalcu Kulturne skupnosti Slovenije št. 25/86. Toda sodišče ugotavlja, da je v navedenem poročevalcu objavljen le predlog navedenega pravilnika, v številki 27/87 z dne 2.2.1987 pa le zapis druge seje zbora uporabnikov in zbora izvajalcev z dne 22.10.1986 in sklep, da je bil na navedeni seji sprejet predlog pravilnika z dopolnili, ki sta jih dala dva delegata, medtem ko samo besedilo sprejetega pravilnika ni bilo objavljeno, kar vse izhaja tudi iz pojasnil tožene stranke št. 133-1/92 MKB z dne 12.5.1992 in 25.5.1992, poslanih sodišču v zvezi z vprašanjem o objavi navedenega pravilnika. Ker je imel navedeni pravilnik že ob njegovem sprejemu splošen značaj, bi moral biti objavljen, v sprejetem besedilu v republiškem uradnem glasilu (258. člen takrat veljavne ustave iz leta 1974). Ne da bi bil objavljen pa samoupravni splošni akt ne more biti materialnopravna podlaga za zavrnitev pravice, o kateri je odločala tožena stranka z upravno odločbo. Tako po republiški ustavi iz leta 1974 (257. člen) kot po sedaj veljavni ustavi (154. člen) morajo biti predpisi objavljeni, preden začno veljati.

Tudi sicer sodišče ugotavlja, da v upravnem postopku pred izdajo izpodbijane odločbe niso bile dovolj upoštevane določbe zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), ki se uporablja kot republiški predpis na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS št. 1/91-I). Gre predvsem za določbe o izvedbi ugotovitvenega postopka in za dokazovanje z izvedencem (183. in naslednji členi ZUP); samo mnenje strokovne komisije z dne 4.3.1992, ki je med predloženimi upravnimi spisi, obrazložitve v bistvu sploh ne vsebuje, iz njega pa tudi ni razvidno, kdo je mnenje dal. Gre tudi za upoštevanje pravil postopka, ki se nanašajo na sodelovanje stranke v postopku (8., 135. in 143. člen ZUP) in za obrazložitev izpodbijane odločbe, ki bi morala imeti vsebino iz 2. odstavka 209. člena ZUP, torej ne samo sklep o dejanskem stanju, ampak tudi dejstva in okoliščine, na katerih sklep o dejanskem stanju temelji, in seveda razloge za tako odločitev.

Izpodbijana odločba je po presoji sodišča nezakonita zaradi razlogov iz 1. in 3. točke 1. odstavka 10. člena zakona o upravnih sporih (ZUS). Zato je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. odstavka 42. člena istega zakona.

Določbe ZUP in ZUS je sodišče uporabilo smiselno kot republiške predpise na podlagi 1. odstavka 4. člena navedenega ustavnega zakona.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009