Sodba U 359/92-5

Jedro

Ni materialne podlage za zavrnitev zahteve samostojnega kulturnega delavca za priznanje pravice do plačila prispevkov za zdravstveno, invalidsko in pokojninsko zavarovanje ter za zavarovanje za primer začasne brezposelnosti, če samoupravni splošni akt, ki edini določa pogoje za priznanje te pravice, ni bil objavljen.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za kulturo, Ljubljana z dne 24.4.1992 odpravi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka odločila, da tožnica, ki je samostojna kulturna delavka na področju likovne dejavnosti - ilustracija in je v obdobju od 1.1.1987 do 31.12.1991 že imela pravico do plačila prispevkov za socialno zavarovanje, te pravice od 1.1.1992 ni ponovno pridobila. Kot pravno podlago za tako odločitev navaja pravilnik o pogojih za pridobitev pravice do deleža družbenih sredstev za plačilo prispevkov za zdravstveno, invalidsko in pokojninsko zavarovanje ter za zavarovanje za primer začasne brezposelnosti posameznim kulturnim delavcem (Poročevalec Kulturne skupnosti Slovenije, št. 25/86), ki se kot materialnopravni predpis uporablja skladno z 2. členom zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o določitvi nalog, ki jih od 1.1.1990 začasno opravljajo organi samoupravnih interesnih skupnosti in o ustanovitvi določenih republiških upravnih organov (Uradni list RS, št. 8/91), glede dejanskega stanja pa navaja, da obseg tožničinih del celo presega kvantitativne pogoje pravilnika, ne izpolnjuje pa tožnica kvalitativnih pogojev. Navaja, da je predložena dela pregledala strokovna komisija, ki je ugotovila, da ta dela niso prepričljiva v svoji umetniški izpovedi in glede na njihovo likovno raven niso sprejemljiva kot ustvarjalen doprinos k slovenski likovni kulturi. Ker je mnenje strokovne komisije bistveno za ugotovitev kakovostnega prispevka k slovenski umetnosti, nista mogli vplivati na odločitev o stvari priporočili.

V tožbi se tožnica sprašuje, izhajajoč iz določb pravilnika, na kakšni podlagi je strokovna komisija glede na vso predloženo dokumentacijo in obe priporočili pravzaprav izoblikovala svoje mnenje. Meni, da likovni kritik, ki je najbrž bil član komisije, pri tem očitno ni imel odločilnega vpliva in je bil preglasovan. Tudi sicer meni, da sestava komisije očitno ni bila ustrezna. Opisuje svoje delo in poudarja, da je imela kar nekaj strokovnih preverjanj že v okviru založb (Mladinska knjiga, Prešernova družba, Mohorjeva družba, Mladika), kolikor gre za ilustracije enajstih knjig, ter strokovnega selektorja in mednarodne komisije za sodelovanja na Bienalu ilistracije v Bratislavi, strokovne komisije ob podelitvi nagrad, kjer se je po navedbah likovne kritičarke večkrat uvrščala v ožji izbor, kar vse izhaja iz predloženih priporočil. Navaja, da sklicevanje tožene stranke na presojo neustrezno sestavljene komisije nima pravne podlage in meni, da bi morala biti ocena strokovnosti prepuščena strokovno kompetentnim ljudem zunaj Ministrstva za kulturo. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila in kljub dvakratnemu pozivu sodišča ni predložila upravnih spisov, ki se nanašajo na zadevo.

Tožba je utemeljena.

Izpodbijana odločba je izdana na podlagi 2. odstavka 4. člena zakona o določitvi nalog, ki jih od 1.1.1990 začasno opravljajo organi samoupravnih interesnih skupnosti, in o ustanovitvi določenih republiških upravnih organov (Uradni list SRS, št. 42/89 in Uradni list RS, št. 8/91), po katerem odločajo pristojni upravni organi o posamičnih pravicah iz teh razmerij na podlagi materialnopravnih določb splošnih aktov samoupravnih interesnih skupnosti, ki so bili v veljavi do 31.12.1989, če ta razmerja niso urejena z zakonom in drugimi materialnimi predpisi. V tem primeru je tožena stranka, ko je ugotavljala pogoje za pridobitev pravice do plačila prispevkov za zdravstveno, invalidsko in pokojninsko zavarovanje ter za zavarovanje za primer začasne brezposelnosti, uporabila pravilnik, ki ga je sprejela prejšnja Kulturna skupnost Slovenije in je po navedbi izpodbijane odločbe objavljen v Poročevalcu Kulturne skupnosti Slovenije št. 25/86. Toda sodišče ugotavlja, da je v navedenem poročevalcu objavljen le predlog navedenega pravilnika, v številki 27/87 z dne 2.2.1987 pa le zapis druge seje zbora uporabnikov in zbora izvajalcev z dne 22.10.1986 in sklep, da je bil na navedeni seji sprejet predlog pravilnika z dopolnili, ki sta jih dala dva delegata, medtem ko samo besedilo sprejetega pravilnika ni bilo objavljeno, kar vse izhaja tudi iz pojasnil tožene stranke št. 133-1/92 MKB z dne 12.5.1992 in 25.5.1992, poslanih sodišču v zvezi z vprašanjem o objavi navedenega pravilnika. Ker je imel navedeni pravilnik že ob njegovem sprejemu splošen značaj, bi moral biti objavljen v sprejetem besedilu v republiškem uradnem glasilu (258. člen takrat veljavne ustave iz leta 1974). Ne da bi bil objavljen, pa samoupravni splošni akt ne more biti materialnopravna podlaga za zavrnitev pravice, o kateri je odločala tožena stranka z upravno odločbo. Tako po republiški ustavi iz leta 1974 (257. člen) kot po sedaj veljavni ustavi (154. člen) morajo biti predpisi objavljeni, preden začno veljati.

Ker tožena stranka sodišču ni predložila upravnih spisov, ki se nanašajo na zadevo, sodišče izpodbijanega mnenja strokovne komisije ni moglo vpogledati in presoditi, koliko sploh ustreza izvedbi dokaza po določbah 183. in naslednjih členov zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), ki urejajo dokazovanje z izvedencem. Ker je izpodbijana odločba upravna odločba, veljajo namreč za postopek pred izdajo odločbe določbe zakona o splošnem upravnem postopku, ki se uporabljajo smiselno kot republiški predpis glede na 1. odstavek 4. člena ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.list RS št. 1/91-I). Glede na izpodbijano odločbo, ki jo je tožnica priložila k tožbi, pa sodišče pripominja, da obrazložitev odločbe, ki nima vsebine, predpisane v 2. odstavku 209. člena ZUP, ne daje podlage, da bi jo moglo sodišče glede ugotovljenega dejanskega stanja preizkusiti.

Izpodbijana odločba je po presoji sodišča nezakonita zaradi razlogov iz 1. in 3. točke 1. odstavka 10. člena zakona o upravnih sporih (ZUS). Zato je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. odstavka 42. člena istega zakona.

Določbe ZUP in ZUS je sodišče uporabilo smiselno kot republiške predpise na podlagi 1. odstavka 4. člena navedenega ustavnega zakona.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009