Sodba U 553/92

Jedro

Odločitev o bolniškem staležu je mogoča samo na podlagi obrazloženega mnenja zdravniške komisije II. stopnje.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije z dne 8.6.1992.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka odločila, da tožnik nima pravice do bolniškega staleža po 25.3.1992. V obrazložitvi navaja, da je "komisija" na podlagi medicinske dokumentacije zaključila bolniški stalež 25.3.1992, pri čemer je upoštevala tudi navodila specialista nevropsihiatra za podaljšanje bolniškega staleža.

Tožnik v tožbi uveljavlja tožbena razloga nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve pravil postopka. V obrazložitvi navaja, da se izpodbijana odločba sklicuje na mnenje specialista nevropsihiatra z dne 17.3.1992, vendar to mnenje ni upoštevno, saj v njem ni navedeno, da tožnikovo zdravstveno stanje zahteva samo še 7 dni bolniškega staleža. Če bi to bila resnična ugotovitev specialista potem gotovo ne bi predlagal podaljšanje bolniškega staleža ampak njegov zaključek, saj podaljšanje za en teden ne bi imelo učinka na tožnikovo zdravstveno stanje. Ker zdravljenje ni bilo zaključeno, je specialist nevrokirurg na pregledu dne 9.4.1992 napotil tožnika na nove preglede k specialistu nevrokirurgu, ki meni, da tožnik ni sposoben za polno delo. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo.

V odgovoru na tožbo tožena stranka navaja, da tudi iz izvedeniškega mnenja invalidske komisije Skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja z dne 7.4.1992 izhaja, da je tožnik zmožen za delo, ki ga lahko opravlja poln delovni čas. Predlaga, da sodišče neutemeljeno tožbo zavrne.

Tožba je utemeljena.

Izpodbijana odločba temelji na določbi 1. odstavka 83. člena zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Uradni list RS, št. 9/92 - ZZVZZ), po kateri lahko zavarovanec zahteva izdajo odločbe, če ni zadovoljen z mnenjem zdravniške komisije druge stopnje. Tožnik se je že v pritožbi skliceval na mnenje nevropsihiatra z dne 17.3.1992, ki svetuje, da naj tožnik še nekaj časa ne hodi na delo in izvaja predpisano terapijo. Na to mnenje se sklicuje tudi v tožbi in zatrjuje, da ni bilo upoštevano. Toda teh tožbenih navedb sodišče ne more presoditi. Izpodbijana odločba je izdana na podlagi mnenja zdravniške komisije druge stopnje z dne 21.4.1992, ki meni, da je pravilna odločitev zdravniškega konzilija z dne 25.3.1992, ki tožniku zaključuje bolniški stalež z 25.3.1992. Po njenem mnenju ta sklep ustreza tudi izvidu nevropsihiatra z dne 17.3.1992, ki svetuje, naj tožnik nekaj časa še ne hodi na delo in naj jemlje ustrezno terapijo. Vendar iz mnenja zdravniške komisije druge stopnje, na katero je oprta sporna odločba, ni razvidno na čem temelji ugotovitev, da zaključek bolniškega staleža z 25.3.1992 ustreza tudi izvidu nevropsihiatra z dne 17.3.1992. Zato po presoji sodišča, tako pomanjkljivo obrazloženo mnenje zdravniške komisije druge stopnje ni moglo biti podlaga za sporno odločbo. Podlaga za odločbo je namreč lahko samo popolno, logično in obrazloženo mnenje zdravniške komisije, saj samo takšno mnenje lahko presodi uradna oseba, ki je dolžna ugotoviti dejstva pomembna za odločitev o stvari in tudi prizadetemu je le tako dana možnost, da ga v skladu z določbo 1. odstavka 83. člena citiranega zakona izpodbija s konkretnimi ugovori. Sporna odločba tudi ni obrazložena v skladu z določbo 2. odstavka 209. člena ZUP, po kateri mora odločba obsegati ugotovljeno dejansko stanje, pravne predpise in razloge, ki na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo odločbo navedeno v izreku, saj je samo takšno odločbo mogoče preizkusiti. Zgolj navajanja pritožbenih navedb in ponavljanje izpodbijanega mnenja zdravniške komisije druge stopnje, pa seveda ni obrazložitev v skladu s citirano določbo. Te pomanjkljivosti tudi ni mogoče odpraviti z odgovorom na tožbo, saj mora biti obrazložitev že v sami odločbi. Kljub dodatnemu pozivu sodišča z dne 3.2.1992 tudi naknadno poslani upravni spisi niso popolni, saj v njih še vedno ni mnenja zdravniškega konzilija z dne 25.3.1992, na katero se sklicuje zdravniška komisija druge stopnje. Zato tudi iz tega razloga sodišče ne more rešiti spora.

Ker torej izpodbijana odločba temelji na pomanjkljivo obrazloženem mnenju zdravniške komisije druge stopnje in je tudi sama pomanjkljivo obrazložena, nepopolni pa so tudi upravni spisi, je odločba nezakonita iz razloga 3. točke 1. odstavka 10. člena zakona o upravnih sporih. Sodišče je zato tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. odstavka 39. člena citiranega zakona. Določbe ZUP in ZUS je sodišče na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) smiselno uporabilo kot republiške predpise.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009