Sodba U 410/92-4

Jedro

Z odpravo odločbe o odmeri davka so odpravljene vse pravne posledice, zato zavezanca ne morejo zadeti posledice zamude po tej odločbi.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Republiške uprave za javne prihodke z dne 11.5.1992.

Obrazložitev

Uprava za družbene prihodke občine je z odločbo tožnikoma odmerila davek na dediščine in darila in zamudne obresti za čas od 4.7.1991 do 15.11.1991 in sicer prvotožniku v znesku 5.047,00 SIT, drugotožnici pa v znesku 10.918,00 SIT. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo, s katero sta tožnika izpodbijala le odločitev o plačilu zamudnih obresti. V obrazložitvi navaja, da je obračun zamudnih obresti v skladu z določbami 38. in 40. člena zakona o davkih občanov (pb. Uradni list RS, št. 8/91), po katerih mora zavezanec plačati zamudne obresti, če davka ni plačal v 30 dneh od vročitve odločbe o odmeri davka, saj pritožba ne odloži izterjave davka.

Tožnika v tožbi izrecno uveljavljata tožbeni razlog nepravilne uporabe materialnega prava in smiselno kršitev pravil postopka. V obrazložitvi navajata, da v obravnavani zadevi ne gre za izterjavo davka ampak za odmero davka, zato ni pomembno, da pritožba ne odloži izvršitve odločbe. Ker uprava za družbene prihodke ni začela s prisilno izterjavo davka po prvotni odločbi, je ostal postopek v fazi odmere. Prvotna odločba o odmeri davka z dne 21.5.1991 je bila odpravljena s prejšnjo odločbo tožene stranke z dne 11.11.1991. Ker prvotne odločbe Uprave za družbene prihodke občine ni več, tožnikov ni mogoče obremenjevati s kakršnimikoli obveznostmi za čas pred novo odmero davka na dediščine in darila. Za naložitev plačila zamudnih obresti za čas od 4.7. do 15.11.1991 torej ni pravne podlage. Predlagata, da sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo v delu, ki se nanaša na zamudne obresti.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov njene obrazložitve in predlaga, da sodišče neutemeljeno tožbo zavrne.

Tožba je utemeljena.

V ponovnem postopku je tožnikoma z odločbo bil odmerjen davek na dediščine in darila in zamudne obresti za čas od 4.7.1991 do 15.11.1991. Tožnika izpodbijata le odločitev o plačilu zamudnih obresti. Sporne zamudne obresti so tožnikoma naložene za čas po prejemu odločbe prve stopnje z dne 21.5.1991 do vročitve odločbe druge stopnje z dne 11.11.1991, s katero je bila odpravljena odmerna odločba z dne 21.5.1991. Točno je, da pritožba ne odloži izterjave odmerjenega davka, ter da zavezanec mora plačati davek v 30 dneh od vročitve odločbe o odmeri (34. in 38. člen zakona o davkih občanov RS, št. 8/91, p.r. - ZDO). Toda tožnika utemeljeno opozarjata, da v obravnavani zadevi ne gre za prisilno izterjavo odmerjenega davka, ampak za ponovno odmero davka po odpravljeni odločbi in odmero zamudnih obresti za nazaj. Po presoji sodišča, za takšno odmero obresti ni podlage v navedenih določbah zakona, na katere tožena stranka opira sporno odločbo. Davčnega zavezanca namreč zadenejo posledice zamude plačila davka, če v roku 30 dni po vročitvi odločbe o odmeri davka, ne plača davka. O odmeri davka mora torej obstojati odločba, da pride davčni zavezanec v zamudo s plačilom, zaradi česar je potem dolžan plačati zamudne obresti. V obravnavani zadevi pa je bila odpravljena prvotna odločba o odmeri davka z dne 21.5.1991, zato so bile odpravljene tudi pravne posledice, ki so nastale iz te odločbe (1. odstavek 269. člena ZUP). Odprava odločbe deluje retroaktivno (ex tunc), to je za nazaj od dneva, s katerim je učinkovala odločba prve stopnje z dne 21.5.1991, ki je bila odpravljena. Zaradi takega pravnega učinka so bile odpravljene tudi vse pravne posledice, ki so nastale iz odpravljene odločbe. Z odpravo nezakonitosti je bilo tako vzpostavljeno pravno stanje, ki je obstajalo pred izdajo odločbe prve stopnje, ko v upravni stvari še ni bilo odločeno. To pomeni, da tožnikov tudi ne morejo zadeti posledice zamude zaradi neplačila davka po prvotni odpravljeni odločbi.

Izpodbijana odločba je torej nezakonita iz razloga 1. in 3. točke 10. člena ZUS. Sodišče je zato tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. odstavka 42. člena citiranega zakona. Pravila ZUS in ZUP je sodišče smiselno uporabilo kot republiške predpise skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009