Sodba U 700/92-5

Jedro

O vzpostavitvi lastninske pravice neposredno v korist pravnih naslednikov prejšnjega lastnika, ki niso denacionalizacijski upravičenci, ni mogoče odločiti v upravnem postopku po zakonu o denacionalizaciji.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo obeh tožečih strank zoper odločbo z dne 29.5.1992, s katero je občinski sekretariat zavrnil tožnikovo zahtevo, da se na zemljišču parc. št. 1741/2, vzpostavi lastninska pravica v korist obeh tožnikov, za vsakega do 1/2. V obrazložitvi odločbe tožena stranka med drugim navaja, da je vzpostavitev lastninske pravice v korist upravičenca po 31. členu zakona o denacionalizaciji možna le v korist prejšnjega lastnika, če ima ta na podržavljenem stavbnem zemljišču pravico uporabe. Samo prejšnji lastnik je namreč upravičenec do denacionalizacije v smislu 3.,4. in 5. člena zakona o denacionalizaciji. V korist pravnega naslednika, ki ni denacionalizacijski upravičenec in je pravico uporabe na stavbnem zemljišču pridobil s pravnim poslom, po mnenju tožene stranke ni mogoče vzpostaviti lastninske pravice v njegovo korist, prejšnjega pravnega stanja pa tudi ne. Tožena stranka še pojasnjuje, da bo lastninjenje stavbnih zemljišč (zazidanih in nezazidanih), ki ne bodo olastninjena po navedenem zakonu, urejal drug zakon.

V tožbi se tožnika sklicujeta na 15. člen zakona o denacionalizaciji in menita, da sta kot pravna naslednika, ki sta pravico uporabe na nacionaliziranem stavbnem zemljišču pridobila s pogodbo in z odločbo o prednostni pravici uporabe, upravičena za uveljavljanje pravic iz tega zakona. Menita, da je v denacionalizacijskem zakonu podlaga za vzpostavitev lastninske pravice za vse uporabnike stavbnih zemljišč, ne glede ali je uporabnik prejšnji lastnik ali pa je pravico uporabe pridobil pozneje. Opozarjata, da je bila taka odločba v podobnem primeru izdana in predlagata, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi. V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri svoji odločitvi in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po 31. členu zakona o denacionalizaciji (ZDEN - Uradni list RS št. 27/91) se na podržavljenem stavbnem zemljišču, na katerem ima upravičenec pravico uporabe, vzpostavi lastninska pravica v njegovo korist. Kdo je upravičenec po navedenem zakonu, je določenu v 9. členu. To je fizična oseba, kateri je bilo premoženje podržavljeno s predpisi oz. na način, naveden v zakonu, torej prejšnji lastnik. Če so upravičenci mrtvi, so pravni nasledniki po 15. členu navedenega zakona upravičeni uveljavljati pravice iz tega zakona, kar pomeni, da so upravičeni vložiti zahtevo za denacionalizacijo in v postopku nastopati kot stranke, niso pa upravičenci do denacionalizacije. Upravičenec po zakonu o denacionalizaciji je torej prejšnji lastnik. Odločba, ki se v denacionalizacijskem postopku izda, se vedno glasi na ime prejšnjega lastnika podržavljenega premoženja (1. odstavek 67. člena zakona o denacionalizaciji).

Vzpostavitev lastninske pravice na podržavljenem stavbnem zemljišču je torej glede na navedeno načelno ureditev, ki jo izrecno povzema tudi določba 31. člena zakona o denacionalizaciji, mogoče v upravnem postopku po navedenem zakonu doseči le v primeru, če ima upravičenec - prejšnji lastnik na takem stavbnem zemljišču še pravico uporabe. Vzpostavitve lastninske pravice neposredno v korist pravnih naslednikov zakon o denacionalizaciji ne ureja in pri tem niti ni pomembno, na kakšen način so si pravico uporabe na stavbnem zemljišču pridobili (z dedovanjem ali s pravnim poslom, sklenjenim s prejšnjim lastnikom). Glede tega že tožena stranka tožnikoma pravilno pojasnjuje, da je vzpostavitev lastninske pravice na stavbnem zemljišču v takem primeru stvar lastninjenja, ki ga bo urejal poseben zakon.

V tem primeru ni sporno, da tožnika nista prejšnja lastnika stavbnega zemljišča. Zemljišče, takrat označeno s parc. št., je bilo nacionalizirano tožnikovemu očetu, tožnika pa sta ga, kot tudi sama navajata, pridobila z darilno pogodbo in na podlagi prednostne pravice uporabe za gradnjo zgradila na njem stanovanjsko hišo, na zemljišču pa je vpisana pravica uporabe v korist vsakokratnega lastnika hiše. Na tako dejansko stanje, ki ga ugotavljata tudi obe upravni odločbi, ni mogoče uporabiti določbe 31. člena zakona o denacionalizaciji. Ker je torej kot upravna stvar, o kateri je stvarno pristojen odločiti upravni organ prve stopnje, v 31. členu zakona o denacionalizaciji urejena le vzpostavitev lastninske pravice v korist denacionalizacijskega upravičenca, če ta pravico uporabe na stavbnem zemljišču še ima, vzpostavitev lastninske pravice v korist drugih fizičnih oseb, ki imajo na stavbnem zemljišču pravico uporabe, pa z zakonom še ni urejena, sploh pa ne kot upravna stvar, o kateri bi bil stvarno pristojen odločati upravni organ, bi moral upravni organ prve stopnje, čim je ugotovil, da ne gre za denacionalizacijsko zadevo, postopati po določbah 3. in 4. odstavka 66. člena zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), na katere napotuje navedeni zakon v 25. členu, po katerem mora vsak organ po uradni dolžnosti med postopkom ves čas paziti na svojo stvarno in krajevno pristojnost. Čeprav upravni organ prve stopnje ni tako ravnal, ker je z odločbo zahtevo zavrnil, namesto da bi jo s sklepom zavrgel, in tudi tožena stranka te napake ni odpravila, sodišče v tem ne vidi bistvene napake, zaradi katere bi moralo tožbi ugoditi. Zavrnitev zahteve ima namreč v tem primeru enak učinek, kot če bi bila zahteva zavržena. Glede na obrazloženo je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih (ZUS). Določbe obeh zveznih zakonov (ZUS in ZUP) je sodišče uporabilo smiselno kot republiški predpis skladno s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.list RS, št. 1/91-I).

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba U 613/92
• Sodba U 696/92-5
• Sodba U 531/92-7