Sodba U 826/92

Jedro

1./ Zavrnitev v delu, ki se nanaša na tožnika, ker tožnik ne živi v Republiki Sloveniji.

2./ Ugoditev v delu, ki se nanaša na nedl. tožnikovega otroka, ker je tožena stranka v zvezi z neugoditvijo tožnikove vloge za njegovo nedl. hčerko kršila določbo 209/2 člena ZUP o obrazložitvi odločbe in ker ni ugotovila dejanskega stanja o morebitnih podanih zakonskih pogojih za pridobitev državljanstva na prošnjo obeh ali enega od staršev (matere).

Izrek

1. Tožba se v delu, ki se nanaša na tožnika, zavrne. 2. Tožbi, v delu, ki se nanaša na tožnikovo hčerko, se ugodi in se v tem delu odpravi odločba Ministrstva za notranje zadeve v Ljubljani z dne 6.8.1992.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo tožena stranka ni ugodila prošnji za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije, ki jo je pri Sekretariatu za notranje zadeve in občo upravo občine zase in za mladoletno hčerko vložil tožnik. V obrazložitvi izpodbijane odločbe se tožena stranka sklicuje na določbe 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije. Tožena stranka navaja, da je bilo v postopku ugotovljeno, da je tožnik na dan 23.12.1990 imel prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji, da pa dejansko ne živi v Republiki Sloveniji, saj že od leta 1973 živi in dela v Zvezni Republiki Nemčiji. Glede na to po mnenju tožene stranke ni izpolnjen eden izmed pogojev navedenega člena citiranega zakona in tožnikovi vlogi za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije tožena stranka ni mogla ugoditi. Tožnik v tožbi navaja, da imata s hčerko od 17.3.1982 dalje prijavljeno stalno prebivališče v Sloveniji. Njegova hčerka tudi dejansko živi na tem naslovu in obiskuje osnovno šolo. On sam je še vedno na začasnem delu v Zvezni Republiki Nemčiji, čeprav šteje, da živi v Sloveniji. V Sloveniji je kupil stanovanjsko hišo, ki jo sedaj z ženo preurejata v pritličnem delu v gostinski lokal. Ko bo pritličje zaključeno, se bo vrnil iz Nemčije in živel v Sloveniji. Na začasnem delu je izključno iz razloga, da zaključi z investicijo v Sloveniji, da ustvari zanjo potrebna sredstva, nato pa se bosta z ženo ukvarjala z gostinsko dejavnostjo. Žena je slovenska državljanka in prav tako živi v hiši ... Tudi sama je bila na začasnem delu v tujini, vendar se je vrnila zato, ker je hčerka začela obiskovati prvi razred osnovne šole . Tedaj se je želel tudi sam zaposliti, bodisi v Sloveniji, bodisi v sosednjih krajih Italije. Ker pa ni dobil službe, je ostal na začasnem delu v Nemčiji. Tožena stranka pred izdajo izpodbijane odločbe strank ni zaslišala, da bi se lahko izjasnile o odločilnih okoliščinah. Sicer pa smatra, da formulacije v zakonu, da se zahteva poleg stalnega prebivališča tudi dejansko življenje na območju Slovenije, ni mogoče razumeti absolutno, ampak razlagati širše. Dejstvo je, da si ustvarja premoženje in prihodnost na območju Republike Slovenije, da pa je na začasnem delu v tujini iz razloga, ker na območju Republike Slovenije in v bližnjih krajih ni dobil zaposlitve. Zato si gradi oz. ureja gostinski lokal, v katerem bosta oba z ženo zaposlena. Torej je že sedaj v Sloveniji sedež njegovega življenja. Tu stalno živi, čeprav zaenkrat še dela v Nemčiji. Domov v Slovenijo prihaja, kolikor mu to omogočajo službene in denarne zmožnosti. Dejstvo, da je na začasnem delu v tujini, mu vsekakor ne more škoditi pri ugotavljanju okoliščine, ali tu dejansko živi, ali ne. Da pristojni organi niso šteli, da na ozemlju Slovenije ne bi živel, kaže tudi dejstvo, da proti njemu ni bil sprožen nikakršen upravni postopek glede preverjanja stalnega prebivališča, ki ga zakon v takih primerih nalaga upravnemu organu. Predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka se v odgovoru na tožbo sklicuje na razloge izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče zavrne tožbo kot neutemeljeno.

K 1. točki:

Tožba, v delu, ki se nanaša na tožnika, ni utemeljena.

Po presoji sodišča je tožena stranka v izpodbijani odločbi pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje zakonitega pogoja za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije, saj to izhaja iz podatkov in listin v upravnih spisih (tožnikova vloga za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije z dne 3.12.1991; tožnikova izjava pred Sekretariatom za notranje zadeve in občo upravo občine z dne 22.4.1992). Po 1. odstavku 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 30/91-I in 38/92- ZDS), na katerega se tožena stranka v izpodbijani odločbi pravilno sklicuje, pridobi državljan druge republike, ki je imel na dan plebiscita o neodvisnosti in samostojnosti Republike Slovenije dne 23.12.1990 prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji in tukaj tudi dejansko živi, državljanstvo Republike Slovenije, če v šestih mesecih od uveljavitve tega zakona vloži vlogo pri za notranje zadeve pristojnem upravnem organu občine, na območju katere ima stalno prebivališče. Tožnik kot državljan druge republike (Hrvatske) namreč v Republiki Sloveniji dejansko ne živi, kar izhaja iz navedenih podatkov in listin v upravnih spisih in iz njegovih navedb v tožbi. Zato je po presoji sodišča tožena stranka v izpodbijani odločbi pravilno odločila, ko ni ugodila tožnikovi vlogi za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije.

Sodišče pojasnjuje tožniku, da njegove tožbene navedbe, da je v Republiki Sloveniji lastnik nepremičnine in da se v Slovenijo namerava vrniti, ko bo ustvaril potrebna sredstva za končanje investicije v Sloveniji ter da sedaj prihaja v Republiko Slovenijo, kolikor mu to omogočajo službene in denarne zmožnosti, ne morejo vplivati na navedeno odločitev tožene stranke, ki ima oporo v citirani določbi zakona.

Ker je torej izpodbijana odločba v delu, ki se nanaša na tožnika, zakonita, je sodišče zavrnilo tožbo kot neutemeljeno na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih (ZUS), ki se po določbi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) začasno smiselno uporablja kot republiški predpis.

K 2. točki:

Tožba, je v delu, ki se nanaša na nedl. tožnikovo hčerko, utemeljena iz naslednjih razlogov.

Po določbi 4. odstavka 40. člena citiranega zakona o državljanstvu Republike Slovenije: pridobi otrok do dopolnjenega 18 leta starosti državljanstvo Republike Slovenije pod pogoji iz 14. člena tega zakona. Po 14. členu navedenega zakona: če oče in mati pridobita državljanstvo Republike Slovenije z naturalizacijo, ga na njuno prošnjo pridobi tudi njun otrok, ki še ni star 18 let; če eden od staršev pridobi državljanstvo Republike Slovenije z naturalizacijo, ga pridobi tudi njegov otrok, ki še ni star 18 let, če ta roditelj za to zaprosi in če otrok živi z njim v Sloveniji; če eden od staršev pridobi državljanstvo Republike Slovenije z naturalizacijo, ga pridobi tudi njegov otrok, ki še ni star 18 let, če za to zaprosita oba roditelja, ne glede na to, kje živi otrok; če je otrok star več kot 14 let, se zahteva za pridobitev državljanstva po prejšnjih odstavkih tudi njegova privolitev (1. do 4. odstavek). Po določbah 114. člena zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list SRS, št. 15/76 in 1/89): kadar starši živijo ločeno, izvršuje roditeljsko pravico tisti izmed njih, pri katerem otrok živi; če se zakon razveže ali razveljavi, izvršuje roditeljsko pravico roditelj, ki mu je otrok dan v varstvo in vzgojo; če gre za odločitve, ki bistveno vplivajo na otrokov bodoči razvoj, odločata sporazumno oba roditelja, tudi tisti roditelj, pri katerem otrok ne živi, če izpolnjuje svoje dolžnosti do otroka; če se roditelja ne moreta sporazumeti, odloči center za socialno delo (1. do 4. odstavek). Po 2. odstavku 209. člena zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), ki se po določbi 1. odstavka 4. člena navedenega ustavnega zakona začasno smiselno uporablja kot republiški predpis, obsega obrazložitev odločbe: kratko razložitev zahtevkov strank, ugotovljeno dejansko stanje in po potrebi tudi razloge, ki so bili odločilni za presojo dokazov, zakaj ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank, pravne predpise in razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo odločbo, navedeno v dispozitivu.

Po presoji sodišča je glede pridobitve državljanstva Republike Slovenije tožnikove hčerke tožena stranka v izpodbijani odločbi kršila citirano določbo ZUP, saj ni obrazložila zavrnitev prošnje za pridobitev državljanstva, ki jo je zanjo vložil tožnik. V ponovnem postopku naj tožena stranka glede na tožnikove navedbe v vlogi za pridobitev državljanstva in v tožbi, da ima nedl. hčerka od 17.3.1982 prijavljeno stalno prebivališče v Sloveniji, da dejansko živi z materjo oziroma tožnikovo ženo, ki je slovenska državljanka, na tem naslovu in da obiskuje osnovno šolo, v zvezi z razčiščenjem teh okoliščin zasliši tožnikovo ženo in izvede morebitne druge dokaze. Po presoji sodišča je to potrebno zaradi ugotovitve, ali so morda pri tožnikovi hčerki izpolnjeni zakonski pogoji za pridobitev državljanstva Republike Slovenije po citiranih določbah zakona o državljanstvu Republike Slovenije (4. odstavek 40. člena, v zvezi s pogoji v določbah 14. člena), v povezavi s citiranimi določbami 114. člena zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih.

Ker so bila v delu izpodbijane odločbe, ki se nanaša na tožnikovo hčerko, kršena pravila postopka, kar je lahko vplivalo na odločitev, je sodišče tožbi tožnika, ki se nanaša na njegovo hčerko ugodilo in v tem delu izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. odstavka 39. člena ZUS. Na pravno mnenje in pripombe v tej sodbi glede tega dela je tožena stranka vezana (62. člen ZUS).

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba U 756/92
• Sodba U 965/92
• Sodba U 1097/92