Sodba U 683/92-7

Jedro

Kadar se blago proda iz konsignacijskega skladišča, je imetnik takšnega skladišča carinski zavezanec.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo, ki jo je tožeča stranka vložila zoper zoper odločbo carinarnice z dne 17.10.1991 (v nadaljevanju tudi: odločba prve stopnje). V odločbi prve stopnje je carinarnica naložila tožnici kot carinskemu zavezancu naknadno plačilo carinskih dajatev za konsignacijsko blago, ki je bilo carinjeno z uvozno carinsko deklaracijo št. dne 29.12.1989, v skupnem znesku 146.976,60 SIT.

Navedene carinske dajatve se nanašajo na blago, ki je bilo po določbah 50. člena carinskega zakona (Uradni list SFRJ, št. 10/76 s spremembami - prečiščeno besedilo, Uradni list SFRJ, št. 34/90 - CZ), uvoženo za uporabnika. Uporabnik je ob carinjenju dal izjavo, da bo blago uporabil za proizvodnjo blaga za izvoz, vendar pa v enoletnem roku, predpisanem v 1. odstavku 50. člena carinskega zakona, blaga ni izvozil.

Tožnica je v pritožbi navedla, da je carinski zavezanec uporabnik, to je ..., ki je tudi dala izjavo o prevzemu obveznosti izvoza blaga. Tožeča stranka je predlagala, naj tožena stranka spremeni prvostopno odločbo tako, da bo kot carinskega zavezanca pravilno določila.

Tožena stranka v izpodbijani odločbi navaja, da je bilo blago dobavljeno s konsignacijskega skladišča. Po določbi 218. člena carinskega zakona je carinski zavezanec za blago, spravljeno v konsignacijsko skladišče, imetnik konsignacijskega skladišča, to pa je tožeča stranka. Ta je tudi v uvozni carinski deklaraciji navedena kot carinski zavezanec.

Zoper takšno odločitev je tožeča stranka sprožila upravni spor. V tožbi ponavlja pritožbene navedbe. Uporabnik, in ne carinski zavezanec, je v obvezi, da izvozi blago. To izhaja tudi iz tega, da se evidenca o izvrševanju obveznosti izvoza vodi po uporabnikih, ne pa po uvoznikih. Tožnica nadalje navaja, da je pred dnem odločanja prišlo do razpada Jugoslavije in da tožnica nima nobenih možnosti vplivati na kupca in uporabnika blaga, da izvrši prevzeto obveznost izvoza. Tožeča stranka predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka je na tožbo odgovorila. Sklicuje se na določbo 24. in 218. člena carinskega zakona, ki določata, kdo je carinski zavezanec. Glede tožničine navedbe, da v izpodbijani odločbi ni upoštevano dejstvo, da je Jugoslavija razpadla, pa navaja, da je rok za izvoz potekel že pred razpadom Jugoslavije. Predlaga, naj sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Carinski zakon v 218. členu izrecno določa, da je carinski zavezanec za blago, spravljeno v konsignacijskem skladišču in za blago, prodano s konsignacijskega skladišča, imetnik konsignacijskega skladišča. Iz računa tožeče stranke z dne 27.12.1989 je razvidno, da je bilo blago prodano iz njenega konsignacijskega skladišča, zato je tožena stranka pravilno ugotovila, da je tožnica kot imetnik takšnega skladišča carinski zavezanec. Ta je kot carinski zavezanec tudi izrecno navedena v uvozni carinski deklaraciji.

Uporabnik je, ločeno od carinskega zavezanca naveden že v uvozni carinski deklaraciji. Dejstvo je, da je uporabnik in ne morda tožeča stranka, dal pisno izjavo, da se bo uvoženo blago v celoti uporabilo v proizvodnji blaga za izvoz. Res je tudi, da se evidenca o izpolnjevanju te obveznosti vodi po uporabnikih in ne po carinskih zavezancih. Takšen postopek pa je izrecno predpisan v določbi tč. 2 pod 1) navodila za uveljavljanje pravice do uvoza blaga po 50. členu carinskega zakona (Uradni list SFRJ, št. 40/89) in ne vpliva na odgovor na vprašanje, kdo je carinski zavezanec. To vprašanje v navedenem primeru rešuje že navedena določba 218. člena carinskega zakona.

Carinski zavezanec se tudi ne more uspešno sklicevati na to, da nima dejanske možnosti vpliva na uporabnika, da bi izpolnil prevzeto obveznost izvoza. Zaradi neizponitve te obveznosti nastane za carinskega zavezanca obveznost plačila carinskih dajatev po določbi 2. odstavka 50. člena carinskega zakona. Kako to vpliva na morebitne pravice carinskega zavezanca do uporabnika, ki je pri njem kupil blago, ni stvar, ki bi bila pomembna za pravilno odločitev v tem postopku.

Glede na navedeno je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato je sodišče tožbo zavrnilo.

Sodišče je odločilo ob uporabi določbe 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih. To določbo in določbe drugih zveznih predpisov je uporabilo kot republiški predpis po določbi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91 - I).

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba U 682/92-4
• Sodba U 681/92-7
• Sodba U 684/92-5